Krščansko izročilo jo po pravici imenuje Jezusova "velikoduhovniška" molitev. To je molitev našega vJlikega duhovnika, neločljiva je od njegove daritve (žrtve), od njegovega "prehoda" (pashe) k Očetu, kjer je v celoti "posvečen" Očetu (prim. Jn 17,11.13.19).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › IV. Vztrajati v ljubezni
V tej velikonočni, daritveni (žrtveni) molitvi je vse "rekapitulirano", "zedinjeno v eni glavi" v njem (prim. Ef 1,10): Bog in svet, Beseda in meso, večno življenje in čas, ljubezen, ki se izroča, in greh, ki jo izdaja, učenci, ki so navzoči, in tisti, ki bodo verovali vanj po njihovi besedi, ponižanje in slava. To je molitev edinosti.
Jezus je v celoti spolnil Očetovo delo in njegova molitev, kakor tudi njegova daritev, se razteza do dovršitve časa. Molitev Jezusove ure napolnjuje poslednje čase in jih nosi naproti njihovi dovršitvi. Jezus, Sin, kateremu je Oče dal vse, je ves predan Očetu; in hkrati se izraža z neomejeno svobodo (prim. Jn 17,11.13.19.24) na temelju oblasti, ki mu jo je Oče dal nad celotnim mesom. Sin, ki se je naredil za služabnika, je Gospod, Pantokrator (Vsevladavec). Naš vJliki duhovnik, ki prosi za nas, je tudi tisti, ki moli v nas, in Bog, ki nas uslišuje.
In samo s tem, da vstopimo v sveto ime Gospoda Jezusa, moremo od znotraj sprejeti molitev, ki nas jo on uči: "Oče naš!" Njegova velikoduhovniška molitev navdihuje od znotraj velike prošnje očenaša: skrb za Očetovo ime (prim. Jn 17,6.11.12.26), goreča zavzetost za njegovo kraljestvo (slava; prim. Jn 17,1.5.10.24.23-26), spolnjevanje Očetove volje, njegovega odrešenjskega načrta (prim. Jn 17,2.4.6.9.11.12.24) in osvoboditev od zla (prim. Jn 17,15).
Končno nam Jezus prav v tej molitvi razodeva in nam daje nerazdružno "spoznanje" Očeta in Sina (prim. Jn 17.3.6-10.25), ki je ravno skrivnost molitvenega življenja.