Notranja molitev je molk, tista "podoba sveta, ki prihaja" (sv. Izak iz Niniv, tract. myst. 66), ali "molčeča ljubezen" (sv. Janez od Križa). Besede v notranji molitvi niso govorjenje, temveč dračje, ki daje hrano ognju ljubezni. V tem molku, ki je za "zunanjega" človeka neznosen, nam Oče izreka svojo Besedo, ki se je učlovečila, trpela, umrla in vstala od mrtvih, in v tem molku sinovski Duh stori, da smo udeleženi pri Jezusovi molitvi.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 1. člen: Izrazi molitve › III. Notranja molitev
Takšna molitev je zedinjenje s Kristusovo molitvijo, kolikor daje, da smo udeleženi pri Kristusovi skrivnosti. Kristusovo skrivnost obhaja Cerkev v evharistiji, in Sveti Duh stori, da ta skrivnost živi v notranji molitvi z namenom, da bi se razodevala po dejavni ljubezni.
Notranja molitev je občestvo ljubezni, ki prinaša Življenje za mnoge, kolikor privoli, da ostane v noči vere. Pashalna noč vstajenja gre skoz noč smrtnega boja in groba. To so ti trije pomembni časi Jezusove ure, in Jezusov Duh (ne pa "meso, ki je slabotno") stori, da ti časi živijo v notranji molitvi. Treba je privoliti, da ostanemo "eno uro budni" z Jezusom (prim. Mt 26,40).
Na kratko
Cerkev vabi vernike k redni molitvi, ki obsega: vsakdanje molitve, bogoslužne ure, nedeljsko evharistijo, praznike liturgičnega leta.
Krščansko izročilo obsega tri pomembnejše izraze molitvenega življenja: ustno molitev, premišljevanje in notranjo molitev. Vsem trem je skupno to, da se srce zbere.