Notranja molitev je tudi v najodličnejšem pomenu poseben čas molitve. V notranji molitvi nam Oče daje, "da se po njegovem Duhu močno utrdimo v notranjem človeku, da Kristus po veri prebiva v naših srcih in da se ukoreninimo in utemeljimo v ljubezni" (prim. Ef 3,16-17).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 1. člen: Izrazi molitve › III. Notranja molitev
Konptemplacija je pogled vere, uprt na Jezusa. "Jaz zrem njega in on zre mene," je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Ta pozornost do Jezusa je odpoved "jazu". Njegov pogled očiščuje srce. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi. Kontemplacija tudi usmerja svoj pogled na skrivnosti Kristusovega življenja. Tako nas uči "notranjega spoznanja Gospoda", da bi ga bolj ljubili in bolj hodili za njim (sv. Ignacij, ex. spir. 104).
Notranja molitev je poslušanje božje besede. To poslušanje še zdaleč ni nedejavno, marveč je poslušnost vere, brezpogojno sprejemanje služabnika in ljubeča privrženost otroka. Delež ima pri "da" Sina, ki je postal služabnik, in pri "zgČdi se" njegove ponižne služabnice.
Notranja molitev je molk, tista "podoba sveta, ki prihaja" (sv. Izak iz Niniv, tract. myst. 66), ali "molčeča ljubezen" (sv. Janez od Križa). Besede v notranji molitvi niso govorjenje, temveč dračje, ki daje hrano ognju ljubezni. V tem molku, ki je za "zunanjega" človeka neznosen, nam Oče izreka svojo Besedo, ki se je učlovečila, trpela, umrla in vstala od mrtvih, in v tem molku sinovski Duh stori, da smo udeleženi pri Jezusovi molitvi.
Takšna molitev je zedinjenje s Kristusovo molitvijo, kolikor daje, da smo udeleženi pri Kristusovi skrivnosti. Kristusovo skrivnost obhaja Cerkev v evharistiji, in Sveti Duh stori, da ta skrivnost živi v notranji molitvi z namenom, da bi se razodevala po dejavni ljubezni.