Domov/Katekizem/KKC 2714

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2714

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 1. člen: Izrazi molitve › III. Notranja molitev

2712

Notranja molitev je molitev božjega otroka, grešnika, ki mu je odpuščeno in ki privoli v sprejetje ljubezni, s katero je ljubljen in hoče nanjo odgovoriti s tem, da še bolj ljubi (prim. Lk 7,36-50; 19,1-10). Vendar pa ve, da je njegova ljubezen, katero vrača, tista, ki jo Duh izliva v njegovo srce, kajti vse je milost s strani Boga samega. Notranja molitev je ponižna in uboga prepustitev ljubeči Očetovi volji v vedno globljem zedinjenju z njegovim ljubljenim Sinom.

2713

Tako je notranja molitev najpreprostejši izraz skrivnosti molitve. Notranja molitev je dar, milost; moremo jo sprejeti samo v ponižnosti in uboštvu. Notranja molitev je razmerje zaveze, ki jo je Bog vzpostavil v dnu našega bitja (prim. Jer 31,33). Notranja molitev je občestvo (communio): presveta Trojica tukaj preoblikuje človeka, božjo podobo, in ga napravlja "sebi sličnega".

2714

Notranja molitev je tudi v najodličnejšem pomenu poseben čas molitve. V notranji molitvi nam Oče daje, "da se po njegovem Duhu močno utrdimo v notranjem človeku, da Kristus po veri prebiva v naših srcih in da se ukoreninimo in utemeljimo v ljubezni" (prim. Ef 3,16-17).

2715

Konptemplacija je pogled vere, uprt na Jezusa. "Jaz zrem njega in on zre mene," je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Ta pozornost do Jezusa je odpoved "jazu". Njegov pogled očiščuje srce. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi. Kontemplacija tudi usmerja svoj pogled na skrivnosti Kristusovega življenja. Tako nas uči "notranjega spoznanja Gospoda", da bi ga bolj ljubili in bolj hodili za njim (sv. Ignacij, ex. spir. 104).

2716

Notranja molitev je poslušanje božje besede. To poslušanje še zdaleč ni nedejavno, marveč je poslušnost vere, brezpogojno sprejemanje služabnika in ljubeča privrženost otroka. Delež ima pri "da" Sina, ki je postal služabnik, in pri "zgČdi se" njegove ponižne služabnice.