Izbira časa in trajanja notranje molitve je stvar odločanja volje, ki razkriva skrivnosti srca. Takšne molitve ne opravljamo takrat, kadar imamo čas: vzamemo si čas, da bi bili za Gospoda, s trdno odločitvijo, da mu ga ne bomo spotoma odvzeli, pa naj pridejo pri srečanju še takšne preizkušnje in suhota. Vedno ni mogoče premišljevati, vedno pa je mogoče vstopiti v notranjo molitev, neodvisno od zdravstvenega, delovnega in čustvenega stanja. Srce je kraj iskanja in srečevanja, v uboštvu in v veri.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 1. člen: Izrazi molitve › III. Notranja molitev
Vstop v notranjo molitev je podoben začetku evharistične liturgije: treba je "zbrati" srce, postaviti vse svoje bitje pod nagibanje Svetega Duha, prebivati v Gospodovem bivališču - to smo mi sami - prebuditi vero, da bi vstopili v navzočnost njega, ki nas čaka, odvrgli svoje maske in obrnili svoje srce h Gospodu, ki nas ljubi, da tako sebe spet izročimo njemu kot daritev, ki jo je treba očistiti in preoblikovati.
Notranja molitev je molitev božjega otroka, grešnika, ki mu je odpuščeno in ki privoli v sprejetje ljubezni, s katero je ljubljen in hoče nanjo odgovoriti s tem, da še bolj ljubi (prim. Lk 7,36-50; 19,1-10). Vendar pa ve, da je njegova ljubezen, katero vrača, tista, ki jo Duh izliva v njegovo srce, kajti vse je milost s strani Boga samega. Notranja molitev je ponižna in uboga prepustitev ljubeči Očetovi volji v vedno globljem zedinjenju z njegovim ljubljenim Sinom.
Tako je notranja molitev najpreprostejši izraz skrivnosti molitve. Notranja molitev je dar, milost; moremo jo sprejeti samo v ponižnosti in uboštvu. Notranja molitev je razmerje zaveze, ki jo je Bog vzpostavil v dnu našega bitja (prim. Jer 31,33). Notranja molitev je občestvo (communio): presveta Trojica tukaj preoblikuje človeka, božjo podobo, in ga napravlja "sebi sličnega".
Notranja molitev je tudi v najodličnejšem pomenu poseben čas molitve. V notranji molitvi nam Oče daje, "da se po njegovem Duhu močno utrdimo v notranjem človeku, da Kristus po veri prebiva v naših srcih in da se ukoreninimo in utemeljimo v ljubezni" (prim. Ef 3,16-17).