Izročilo krščanske molitve je ena izmed oblik, kako izročilo vere raste, zlasti po premišljevanju in preučevanju verujočih, ki v svojem srcu ohranjajo dogodke in besede odrešenjskega reda, in po globokem notranjem prodiranju v duhovne stvarnosti, kakršnega dobivajo iz izkustva (prim. BR 8).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi › 1. člen: Pri izvirih molitve
1. člen: Pri izvirih molitve
Sveti Duh je "živa voda", ki v srcu molivca "žubori v večno življenje" (Jn 4,14). On je tisti, ki nas uči sprejemati ga pri samem izviru: Kristusu. Torej so v krščanskem življenju razni izviri, kjer nas pričakuje Kristus, da nas napoji s Svetim Duhom:
Božja beseda
Cerkev "vse v Kristusa verujoče... močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa' (Flp 3,8)... Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo božje izreke' (sv. Ambrož, off. 1,88)" (BR 25).
Ko duhovni očetje razlagajo Mt 7,7, takole povzemajo razpoloženje srca, ki ga v molitvi nahranja božja beseda: "Iščite v branju in našli boste, ko boste premišljevali; trkajte v molitvi in odprlo se vam bo s kontemplacijo" (prim. Gvigij Kartuzijan, scala: PL 184,476C).
Bogoslužje Cerkve
Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha, ki v zakramentalnem bogoslužju Cerkve oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost, se nadaljuje v srcu, ki moli. Duhovni očetje včasih primerjajo srce oltarju. Molitev ponotranja in usvaja bogoslužje med obhajanjem in po njem. Celo kadar molitev človek živi "na skrivnem" (Mt 6,6), je vedno molitev Cerkve, je občestvo s sveto Trojico (prim. UMB 9).