Hvalna molitev, ki je docela nesebična, se dviga k Bogu; opeva ga zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Drugo poglavje: Izročilo o molitvi
Drugo poglavje: Izročilo o molitvi
Molitev ni le samodejni izliv notranjega vzgiba: če naj molimo, je treba to hoteti. Tudi ni dovolj vedeti, kaj o molitvi razodeva Sveto pismo: potrebno je tudi, da se naučimo moliti. Tako po živem predajanju (svetem izročilu) Sveti Duh v Cerkvi, "ki veruje in moli" (BR 8), uči božje otroke moliti.
Izročilo krščanske molitve je ena izmed oblik, kako izročilo vere raste, zlasti po premišljevanju in preučevanju verujočih, ki v svojem srcu ohranjajo dogodke in besede odrešenjskega reda, in po globokem notranjem prodiranju v duhovne stvarnosti, kakršnega dobivajo iz izkustva (prim. BR 8).
1. člen: Pri izvirih molitve
Sveti Duh je "živa voda", ki v srcu molivca "žubori v večno življenje" (Jn 4,14). On je tisti, ki nas uči sprejemati ga pri samem izviru: Kristusu. Torej so v krščanskem življenju razni izviri, kjer nas pričakuje Kristus, da nas napoji s Svetim Duhom:
Božja beseda
Cerkev "vse v Kristusa verujoče... močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa' (Flp 3,8)... Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo božje izreke' (sv. Ambrož, off. 1,88)" (BR 25).