Prošnja za odpuščanje je prvi vzgib prosilne molitve (prim. cestninar: "bodi milostljiv meni grešniku": Lk 18,13). Prošnja za odpuščanje je predhodna pravilni in čisti molitvi. Zaupljiva ponižnost nas znova postavi v luč občestva z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom in občestva enih z drugimi (prim. 1 Jn 1,7-2,2): tedaj "dobimo od njega vse, za kar ga prosimo" (1 Jn 3,22). Prošnja za odpuščanje je predhodna evharističnemu bogoslužju, kakor tudi osebni molitvi.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 3. člen: V času Cerkve › II. Prosilna molitev
Krščanska prosilna molitev se osredotoča na hrepenenje po božjem kraljestvu in na iskanje božjega kraljestva, ki prihaja, kakor je učil Jezus (prim. Mt 6,10.33; Lk 11,2.13). V prošnjah obstaja vrednostna lestvica: najprej božje kraljestvo, nato tisto, kar je potrebno za njegovo sprejetje in za sodelovanje pri njegovem prihodu. To sodelovanje pri tistem poslanstvu Jezusa Kristusa in Svetega Duha, ki je sedaj poslanstvo Cerkve, je predmet molitve apostolske skupnosti (prim. Apd 6,6; 13,3). To je molitev sv. Pavla, apostola v odličnem pomenu besede, molitev, ki nam odkriva, kako mora božja skrb za vse cerkve prešinjati krščansko molitev (prim. Rim 10,1; Ef 1,16-23; Flp 1,9-11; Kol 1,3-6; 4,3-4.12). Z molitvijo vsak krščeni dela za prihod božjega kraljestva.
Ko smo tako soudeleženi pri odrešujoči božji ljubezni, razumemo, da more vsaka potreba postati predmet prosilne molitve. Kristusu, ki je privzel vse, da bi vse odkupil, dajemo slavo s prošnjami, s katerimi se obračamo na Očeta v njegovem imenu. V tej gotovosti nas Jakob (prim. Jak 1,5-8) in Pavel spodbujata, naj molimo ob vsaki priložnosti (prim. Ef 5,20; Flp 4,6-7; Kol 3,16-17; 1 Tes 5,17-18).
III. Priprošnja
Priprošnja (sredniška molitev, posredovanje) je prosilna molitev, ki nas bolj upodobi po Jezusovi molitvi. Jezus je edini priprošnjik pri Očetu za vse ljudi, posebno za grešnike (prim. Rim 8,34; 1 Jn 2,1; 1 Tim 2,5-8). "Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu" (Heb 7,25). Sveti Duh sam "prosi za nas... in prosi za svete, v skladu z božjo voljo" (Rim 8,26-27).
Posredovati, prositi v prid drugega je od Abrahama dalje lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju. V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih. V priprošnji tisti, ki moli, ne "gleda nase, temveč raje na druge" (prim. Flp 2,4), tako da celo moli za tiste, ki mu prizadevajo zlo (prim. Štefan, ki kakor Jezus moli za svoje krvnike: prim. Apd 7,60; Lk 23,28.34).