V prvi jeruzalemski skupnosti so bili verniki "stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah" (Apd 2,42). Ta razvrstitev je tipična za molitev Cerkve: temelji na veri apostolov, spričevalo njene pristnosti je ljubezen, hrano pa dobiva v evharistiji.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 3. člen: V času Cerkve › I. Slavljenje in češčenje
Te molitve so najprej tiste, ki jih verniki poslušajo in berejo v Svetem pismu, a jih posedanjajo - posebno molitve psalmov - na podlagi njih izpolnitve v Kristusu (prim. Lk 24,27.44). Sveti Duh, ki tako svoji Cerkvi, ki moli, kliče v spomin Kristusa, tudi vodi Cerkev k celotni resnici in prebuja nove formulacije, ki naj izražajo nedoumljivo Kristusovo skrivnost, ki je na delu v življenju, zakramentih in poslanstvu njegove Cerkve. Te formulacije so se razvijale in se še bodo v velikih bogoslužnih in duhovnih izročilih. Molitvene oblike, kakršne nam odkriva kanonično apostolsko Sveto pismo, so in bodo za krščansko molitev ostale normativne.
I. Slavljenje in češčenje
Slavljenje izraža temeljno gibanje krščanske molitve: ta molitev je srečanje Boga in človeka; božji dar in človekovo sprejemanje kličeta v njej drug po drugem in se zedinjata. Molitev slavljenja je človekov odgovor na božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova.
Dve temeljni obliki izražata to gibanje: zdaj se dviga molitev, nošena v Svetem Duhu, po Kristusu k Očetu (hvalimo ga, ker nas je blagoslovil; prim. Ef 1,3-14; 2 Kor 1,3-7; 1 Pt 1,3-9); zdaj ponižno prosi za milost Svetega Duha, ki po Kristusu prihaja od Očeta (tedaj nas on blagoslavlja; prim. 2 Kor 13,13; Rim 15,5-6.13; Ef 6,23-24).
Češčenje (adoracija) je prvo stališče, prvo razpoloženje človeka, ki pred svojim Stvarnikom priznava, da je od njega ustvarjen. Adoracija (božje češčenje) poveličuje veličino Gospoda, ki nas je naredil (prim. Ps 95,1-6), in vsemogočnost Odrešenika, ki nas osvobaja zla. V adoraciji duh pada na tla pred "kraljem veličastva" (Ps 24,9-10) in v sveti spoštljivosti molči pred "vedno večjim" Bogom (sv. Avguštin, Psal. 62,16). Češčenje trikrat svetega in nadvse ljubečega Boga prepoji človeka s ponižnostjo in daje našim prošnjam trdno zaupanje.