Domov/Katekizem/KKC 2628

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2628

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 3. člen: V času Cerkve › I. Slavljenje in češčenje

I. Slavljenje in češčenje

2626

Slavljenje izraža temeljno gibanje krščanske molitve: ta molitev je srečanje Boga in človeka; božji dar in človekovo sprejemanje kličeta v njej drug po drugem in se zedinjata. Molitev slavljenja je človekov odgovor na božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova.

2627

Dve temeljni obliki izražata to gibanje: zdaj se dviga molitev, nošena v Svetem Duhu, po Kristusu k Očetu (hvalimo ga, ker nas je blagoslovil; prim. Ef 1,3-14; 2 Kor 1,3-7; 1 Pt 1,3-9); zdaj ponižno prosi za milost Svetega Duha, ki po Kristusu prihaja od Očeta (tedaj nas on blagoslavlja; prim. 2 Kor 13,13; Rim 15,5-6.13; Ef 6,23-24).

2628

Češčenje (adoracija) je prvo stališče, prvo razpoloženje človeka, ki pred svojim Stvarnikom priznava, da je od njega ustvarjen. Adoracija (božje češčenje) poveličuje veličino Gospoda, ki nas je naredil (prim. Ps 95,1-6), in vsemogočnost Odrešenika, ki nas osvobaja zla. V adoraciji duh pada na tla pred "kraljem veličastva" (Ps 24,9-10) in v sveti spoštljivosti molči pred "vedno večjim" Bogom (sv. Avguštin, Psal. 62,16). Češčenje trikrat svetega in nadvse ljubečega Boga prepoji človeka s ponižnostjo in daje našim prošnjam trdno zaupanje.

II. Prosilna molitev

2629

Razni izrazi za prošnjo imajo v novi zavezi bogate odtenke: prositi, moledovati, z vztrajnostjo klicati, klicati na pomoč, vpiti, kričati in celo "bojevati se v molitvah" (prim. Rim 15,30; Kol 4,12). A najbolj navadna oblika te molitve - ker je najbolj spontana - je prošnja: prav s prosilno molitvijo izražamo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč se tudi, grešniki, kakršni smo - to vemo kot kristjani - odvračamo od svojega Očeta. Prošnja je že sama neka vrnitev k njemu.

2630

Nova zaveza ne vsebuje molitvenih tožb, pogostnih v Stari zavezi. Prošnjo Cerkve nosi odslej naprej v vstalem Kristusu upanje, četudi smo še v pričakovanju in se nam je treba vsak dan znova spreobrniti. Krščanska prošnja izvira iz drugačne globine, iz tiste, ki jo sv. Pavel imenuje zdihovanje: zdihovanje stvarstva "v porodnih bolečinah" (Rim 8,22), pa tudi naše, "ko željno pričakujemo odrešenje svojega telesa; odrešeni smo bili namreč v upanju" (prim. Rim 8,23-24), končno "nedopovedljivo zdihovanje" samega Svetega Duha, ki "prihaja na pomoč naši slabotnosti, saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba" (Rim 8,26).