Domov/Katekizem/KKC 2601

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2601

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 2. člen: V polnosti časov

Jezus moli

2599

Božji Sin, ki je postal Sin Device, se je naučil moliti po svojem človeškem srcu. Učil se je tega od svoje matere, ki je ohranjala vse "vJlike reči" Vsemogočnega in jih premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 1,49; 2,19; 2,51). Učil se je tega v besedah in ritmiki molitve svojega ljudstva, v nazareški sinagogi in v templju. A njegova molitev je prikipevala iz drugače skritega izvira, kakor on sam daje slutiti v starosti dvanajstih let: "Biti moram pri tem, kar je mojega Očeta" (Lk 2,49). Tu se začenja razodevati novost molitve v polnosti časov: sinovsko molitev, ki jo je Oče pričakoval od svojih otrok, končno živi sam njegov edini Sin v svoji človeškosti, z ljudmi in za ljudi.

2600

Lukov evangelij podčrtava delovanje Svetega Duha in pomen molitve v Kristusovem javnem delovanju. Jezus moli pred odločilnimi trenutki svojega poslanstva: preden Oče pričuje o njem ob njegovem krstu (prim. Lk 3,21) in spremenjenju (prim. Lk 9,28) in preden s svojim trpljenjem izpolni Očetov načrt ljubezni (prim. Lk 9,28). Moli tudi pred odločilnimi trenutki, ki bodo prinesli s seboj poslanstvo njegovih apostolov: preden izbere in pokliče dvanajstere (prim. Lk 6,12), preden Peter izpove vero vanj kot "božjega Maziljenca" (prim. Lk 9,18-20) in končno moli, da bi vera poglavarja apostolov ne opešala v skušnjavi (prim. Lk 22,32). Jezusova molitev pred odrešenjskimi dogodki, ki naj jih izpolni po Očetovi volji, je ponižna in zaupljiva izročitev njegove človeške volje ljubeči Očetovi volji.

2601

"Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti'" (Lk 11,1). Ali se v Kristusovem učencu ne zbudi hrepenenje po molitvi, ko najprej gleda svojega Učitelja, kako moli? Tedaj se je more naučiti od Učitelja molitve. Ko otroci gledajo in poslušajo Sina, se naučijo moliti in prositi Očeta.

2602

Jezus se pogosto umika v odmaknjene kraje, v samoto, na goro, najraje ponoči, da bi molil (prim. Mr 1,35; 6,46; Lk 5,16). Jezus nosi v svoji molitvi ljudi, ker si tudi v svojem učlovečenju privzema človeško naravo, in jih daruje Očetu, ko daruje sam sebe. On, Beseda, ki si je "privzela meso", je v svoji človeški molitvi deležen vsega tistega, kar živijo "njegovi bratje" (Heb 2,12); deležen je njihovih slabosti in sotrpi, da bi jih tega osvobodil (prim. Heb 2,15; 4,15). Saj ga je Oče za to poslal. Njegove besede in njegova dela se potemtakem izkazujejo kot vidno razodevanje njegove molitve "na skrivnem".

2603

Iz časa Kristusovega javnega delovanja so evangelisti ohranili dve bolj izrečni njegovi molitvi. Obe se začenjata z zahvalo. V prvi (prim. Mt 11,25-27 in Lk 10,21-23) Jezus poveličuje Očeta, priznava ga in ga hvali, ker je skrivnosti božjega kraljestva prikril tistim, ki se imajo za učene, in jih razodel "malim" (ubogim iz blagrov). Njegov vzradoščeni "dB, Oče!" izraža najgloblje dno njegovega srca, njegovo privrženost temu, kar je "všeč" Očetu, kot odmev na "zgČdi se" njegove Matere ob njegovem spočetju in predigra k tistemu "zgČdi se", katerega je nato v svojem smrtnem boju izrekel Očetu. Vsa Jezusova molitev obstaja v tej ljubeči privrženosti njegovega človeškega srca "skrivnosti Očetove volje" (prim. Ef 1,9).