Domov/Katekizem/KKC 2580

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2580

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

David in kraljeva molitev

2578

Molitev božjega ljudstva se je razcvetevala v senci božjega šotora, skrinje zaveze in kasneje templja. Najprej so ga učili moliti voditelji ljudstva: pastirji in preroki. Deček Samuel se je moral naučiti od svoje matere Ane, kako je treba "stati pred Gospodom" (prim. 1 Sam 1,9-18), in od duhovnika Helija, kako je treba poslušati njegovo besedo: "GovČri, Gospod, tvoj hlapec posluša" (1 Sam 3,9-10). Kasneje je tudi sam spoznal ceno in težo priprošnje: "Nad menoj naj nikakor ne bo ta greh zoper Gospoda, da bi nehal za vas prositi! Marveč vas hočem učiti dobro in pravo pot" (1 Sam 12,23).

2579

David je v odličnem pomenu besede kralj "po božjem srcu", pastir, ki moli za svoje ljudstvo in v njegovem imenu; tisti, ki je s pokorščino božji volji, s hvaljenjem in skesanostjo postal zgled za molitev ljudstva. Molitev tega božjega maziljenca je zvesto oklepanje božje obljube (prim. 2 Sam 7,18-29), ljubeče in veselo zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod. V psalmih je David po navdihovanju Svetega Duha prvi prerok judovske in krščanske molitve. Molitev Kristusa, resničnega Mesija in Davidovega sina, je nato razodela in dovršila smisel te molitve.

2580

Jeruzalemski tempelj, hiša molitve, ki jo je hotel sezidati David, je delo njegovega sina Salomona. Molitev ob posvečenju templja (prim. 1 Kr 8,10-61) se opira na božjo obljubo in njegovo zavezo, na dejavno navzočnost božjega imena med svojim ljudstvom in živi spomin na velika dela ob izhodu iz Egipta. Kralj tedaj dvigne roke k nebesom in prosi Gospoda zase, za vse ljudstvo, za prihodnje rodove, za odpuščanje njih grehov in za njihove vsakdanje potrebe, da bi vsi narodi vedeli, da je on edini Bog in da je srce njegovega ljudstva v celoti njegovo.

Elija, preroki in spreobrnjenje srca

2581

Tempelj bi moral biti za božje ljudstvo kraj njegove vzgoje za molitev: romanja, prazniki, klavne daritve, večerno darovanje, zažiganje kadila, "položni" hlebi, vsa ta znamenja svetosti in slave neskončno vzvišenega in povsem bližnjega Boga so bila pozivi in pota k molitvi. A ritualizem (pozunanjeno obredje) je ljudstvo pogosto potegnilo v preveč zunanje bogočastje. Potrebna je bila vzgoja vere, spreobrnjenje srca. To je bilo poslanstvo prerokov pred izgnanstvom in po njem.

2582

Elija je oče prerokov, "iz rodu tistih, ki iščejo Jakobovega Boga, ki iščejo njegovo obličje" (prim. Ps 24,6). Njegovo ime, "Gospod je moj Bog", naznanja klic ljudstva v odgovor na njegovo molitev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,39). Sv. Jakob opozarja nanj, da bi nas spodbudil k molitvi: "Veliko premore goreča molitev pravičnega" (Jak 5,16b-18).