V tej zaupljivosti z zvestim Bogom, ki je počasen za jezo in poln ljubezni (prim. 2 Mz 34,6), je Mojzes črpal moč in neodjenljivost za svojo priprošnjo. Mojzes ne prosi zase, marveč za ljudstvo, ki si ga je pridobil Bog. Že med bitko z Amalečani (prim. 2 Mz 17,8-13) ali zato, da bi dosegel Marijino ozdravljenje (prim. 4 Mz 12,13-14), posreduje Mojzes s priprošnjo. A zlasti po odpadu ljudstva stoji Mojzes "na prelomu" pred Bogom (Ps 106,23), da bi rešil ljudstvo (prim. 2 Mz 32,1-34,9). Razlogi njegove molitve (priprošnja je tudi skrivnostni boj) so pozneje navdihovali drznost velikih molivcev judovskega ljudstva kakor tudi Cerkve: Bog je ljubezen, torej je pravičen in zvest; Bog ne more oporeči temu, kar je rekel, mora se spominjati svojih čudovitih del, za njegovo slavo gre, Bog ne more zapustiti tega ljudstva, ki nosi njegovo ime.