Domov/Katekizem/KKC 2574

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2574

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

2572

Kot zadnje očiščenje vere naj bi tisti, ki je "prejel obljube" (Heb 11,17), žrtvoval sina, ki mu ga je dal Bog. Njegova vera ne oslabi: "Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev" (1 Mz 22,8), "kajti Bog more, si je mislil, tudi od mrtvih obujati" (Heb 11,19). Tako se oče vseh verujočih upodobi po Očetu, ki svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse (prim. Rim 8,32). Molitev človeka obnovi v njegovi sličnosti Bogu in ga napravi deležnega mogočne božje ljubezni, ki rešuje mnoge (prim. Rim 4,16-21).

2573

Bog obnovi svojo obljubo Jakobu, pradedu dvanajsterih Izraelovih rodov (prim. 1 Mz 28,10-22). Preden se Jakob sreča s svojim bratom Ezavom, se vso noč bojuje z "nekom", ki je skrivnosten in noče odkriti svojega imena, pač pa ga, preden ga ob zori zapusti, blagoslovi. Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti (prim. 1 Mz 32,25-31; Lk 18,1-8).

Mojzes in sredniška molitev

2574

Ko se začenja uresničevati obljuba (pasha, izhod, podelitev postave in sklenitev zaveze), je Mojzesova molitev pretresljiva podoba sredniške molitve, ki se je nato dovršila v "edinem sredniku med Bogom in ljudmi, človeku Kristusu Jezusu" (1 Tim 2,5).

2575

Tudi tu prihaja Bog prvi. Bog pokliče Mojzesa iz sredine gorečega grma (prim. 2 Mz 3,1-10). Ta dogodek je ostal ena izmed glavnih podob za molitev v judovskem in krščanskem duhovnem izročilu. Če namreč "Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov" pokliče svojega služabnika Mojzesa, tedaj je to zaradi tega, ker je živi Bog, ki hoče življenje ljudi. Razodeva se zato, da bi jih rešil, toda ne docela sam in tudi ne kljub njim samim: Mojzesa pokliče zato, da bi ga poslal, da bi ga pridružil svojemu sočutju, svojemu delu odrešenja. V tej pošiljatvi je vsebovano tako rekoč božje prosjačenje in Mojzes po dolgem prerekanju uskladi svojo voljo z voljo Boga rešitelja. A v tem dvogovoru, v katerem se Bog zaupa, se Mojzes nauči tudi moliti: izmika se, ugovarja in predvsem prosi; in Gospod mu prav v odgovor na njegovo prošnjo zaupa svoje neizrekljivo ime, ki se je potem razodevalo v vJlikih božjih delih.

2576

"Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem" (2 Mz 33,11). Mojzesova molitev je značilna za kontemplativno molitev, na podlagi katere je božji služabnik zvest svojemu poslanstvu. Mojzes se pogosto in na dolgo "pomenkuje" z Gospodom: povzpenja se na goro, da bi ga poslušal in prosil, sestopa k ljudstvu, da bi mu povedal besede njegovega Boga in ga vodil. "Ta je zaupnik vse moje hiše: od ust do ust govorim z njim, v videnju" (4 Mz 12,7-8), kajti "Mojzes je bil zelo ponižen, ponižen bolj kot vsi ljudje na zemlji" (4 Mz 12,3).