Tudi tu prihaja Bog prvi. Bog pokliče Mojzesa iz sredine gorečega grma (prim. 2 Mz 3,1-10). Ta dogodek je ostal ena izmed glavnih podob za molitev v judovskem in krščanskem duhovnem izročilu. Če namreč "Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov" pokliče svojega služabnika Mojzesa, tedaj je to zaradi tega, ker je živi Bog, ki hoče življenje ljudi. Razodeva se zato, da bi jih rešil, toda ne docela sam in tudi ne kljub njim samim: Mojzesa pokliče zato, da bi ga poslal, da bi ga pridružil svojemu sočutju, svojemu delu odrešenja. V tej pošiljatvi je vsebovano tako rekoč božje prosjačenje in Mojzes po dolgem prerekanju uskladi svojo voljo z voljo Boga rešitelja. A v tem dvogovoru, v katerem se Bog zaupa, se Mojzes nauči tudi moliti: izmika se, ugovarja in predvsem prosi; in Gospod mu prav v odgovor na njegovo prošnjo zaupa svoje neizrekljivo ime, ki se je potem razodevalo v vJlikih božjih delih.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi
"Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem" (2 Mz 33,11). Mojzesova molitev je značilna za kontemplativno molitev, na podlagi katere je božji služabnik zvest svojemu poslanstvu. Mojzes se pogosto in na dolgo "pomenkuje" z Gospodom: povzpenja se na goro, da bi ga poslušal in prosil, sestopa k ljudstvu, da bi mu povedal besede njegovega Boga in ga vodil. "Ta je zaupnik vse moje hiše: od ust do ust govorim z njim, v videnju" (4 Mz 12,7-8), kajti "Mojzes je bil zelo ponižen, ponižen bolj kot vsi ljudje na zemlji" (4 Mz 12,3).
V tej zaupljivosti z zvestim Bogom, ki je počasen za jezo in poln ljubezni (prim. 2 Mz 34,6), je Mojzes črpal moč in neodjenljivost za svojo priprošnjo. Mojzes ne prosi zase, marveč za ljudstvo, ki si ga je pridobil Bog. Že med bitko z Amalečani (prim. 2 Mz 17,8-13) ali zato, da bi dosegel Marijino ozdravljenje (prim. 4 Mz 12,13-14), posreduje Mojzes s priprošnjo. A zlasti po odpadu ljudstva stoji Mojzes "na prelomu" pred Bogom (Ps 106,23), da bi rešil ljudstvo (prim. 2 Mz 32,1-34,9). Razlogi njegove molitve (priprošnja je tudi skrivnostni boj) so pozneje navdihovali drznost velikih molivcev judovskega ljudstva kakor tudi Cerkve: Bog je ljubezen, torej je pravičen in zvest; Bog ne more oporeči temu, kar je rekel, mora se spominjati svojih čudovitih del, za njegovo slavo gre, Bog ne more zapustiti tega ljudstva, ki nosi njegovo ime.
David in kraljeva molitev
Molitev božjega ljudstva se je razcvetevala v senci božjega šotora, skrinje zaveze in kasneje templja. Najprej so ga učili moliti voditelji ljudstva: pastirji in preroki. Deček Samuel se je moral naučiti od svoje matere Ane, kako je treba "stati pred Gospodom" (prim. 1 Sam 1,9-18), in od duhovnika Helija, kako je treba poslušati njegovo besedo: "GovČri, Gospod, tvoj hlapec posluša" (1 Sam 3,9-10). Kasneje je tudi sam spoznal ceno in težo priprošnje: "Nad menoj naj nikakor ne bo ta greh zoper Gospoda, da bi nehal za vas prositi! Marveč vas hočem učiti dobro in pravo pot" (1 Sam 12,23).
David je v odličnem pomenu besede kralj "po božjem srcu", pastir, ki moli za svoje ljudstvo in v njegovem imenu; tisti, ki je s pokorščino božji volji, s hvaljenjem in skesanostjo postal zgled za molitev ljudstva. Molitev tega božjega maziljenca je zvesto oklepanje božje obljube (prim. 2 Sam 7,18-29), ljubeče in veselo zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod. V psalmih je David po navdihovanju Svetega Duha prvi prerok judovske in krščanske molitve. Molitev Kristusa, resničnega Mesija in Davidovega sina, je nato razodela in dovršila smisel te molitve.