Domov/Katekizem/KKC 2571

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2571

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

Stvarjenje – vir molitve

2569

Molitev človek živi najprej tako, da izhaja iz realnosti stvarstva. Devetera prva poglavja prve Mojzesove knjige opisujejo ta odnos z Bogom kot Abelovo darovanje prvorojencev črede (prim. 1 Mz 4,4), kot Enosovo klicanje božjega imena (prim. 1 Mz 4,26), kot "hojo z Bogom" (1 Mz 5,24). Noetova daritev je bila "prijetna" Bogu, ki je Noeta blagoslovil in blagoslovil po njem vse stvarstvo (prim. 1 Mz 8,20-9,17). Zakaj Noetovo srce je bilo pravično in brezgrajno: tudi on "je hodil z Bogom" (1 Mz 6,9). To odliko molitve uresničujejo mnogi pravični v vseh verstvih.

V svoji neokrnjeni in neminljivi zavezi z živimi bitji (prim. 1 Mz 9,8-16) Bog vedno kliče ljudi, naj se obračajo k njemu v molitvi. A molitev se v stari zavezi razodeva predvsem začenši z našim očetom Abrahamom.

Obljuba in molitev vere

2570

Abraham takoj, ko ga Bog pokliče, odpotuje, "kakor mu je Gospod ukazal" (1 Mz 12,4): njegovo srce je docela "poslušno besedi", Abraham je pokoren. Bistveno za molitev je prisluškovanje srca, ki se odloča v skladju z Bogom, besede so v odnosu do tega. Toda Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu. Šele kasneje se pokaže njegova prva molitev v besedah: v zastrti tožbi, ki spominja Boga na njegove obljube, za katere se zdi, da se ne uresničujejo (prim. 1 Mz 15,2-3). Tako se že od začetka pokaže eden izmed vidikov v drami molitve: preizkušnja vere v božjo zvestobo.

2571

Ker je očak veroval Bogu (prim. 1 Mz 15,6) in hodil v njegovi navzočnosti ter v zavezi z njim (prim. 1 Mz 17,1-2), je pripravljen sprejeti v svoj šotor svojega skrivnostnega gosta: to je čudovita gostoljubnost pri Mamrejevem hrastu, predigra oznanjenja resničnega Sina obljube (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38). Od tedaj naprej, ko mu je Bog zaupal svoj načrt, je Abrahamovo srce uglašeno na sočutje svojega Gospoda do ljudi in si upa prositi zanje z drznim zaupanjem (prim. 1 Mz 18,16-33).

2572

Kot zadnje očiščenje vere naj bi tisti, ki je "prejel obljube" (Heb 11,17), žrtvoval sina, ki mu ga je dal Bog. Njegova vera ne oslabi: "Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev" (1 Mz 22,8), "kajti Bog more, si je mislil, tudi od mrtvih obujati" (Heb 11,19). Tako se oče vseh verujočih upodobi po Očetu, ki svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse (prim. Rim 8,32). Molitev človeka obnovi v njegovi sličnosti Bogu in ga napravi deležnega mogočne božje ljubezni, ki rešuje mnoge (prim. Rim 4,16-21).

2573

Bog obnovi svojo obljubo Jakobu, pradedu dvanajsterih Izraelovih rodov (prim. 1 Mz 28,10-22). Preden se Jakob sreča s svojim bratom Ezavom, se vso noč bojuje z "nekom", ki je skrivnosten in noče odkriti svojega imena, pač pa ga, preden ga ob zori zapusti, blagoslovi. Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti (prim. 1 Mz 32,25-31; Lk 18,1-8).