Domov/Katekizem/KKC 2569

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2569

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 1. člen: V stari zavezi

2567

Bog prvi kliče človeka. Naj človek tudi pozablja na svojega Stvarnika ali se skriva daleč proč od njegovega obličja, naj teka za svojimi maliki ali obtožuje božanstvo, da ga je zapustilo, živi in resnični Bog neutrudljivo kliče vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi. Ta korak ljubezni zvestega Boga je v molitvi vedno prvi, človekov korak je vedno odgovor. Ko se Bog razodeva in odkriva človeka njemu samemu, se molitev izkazuje kot medsebojno klicanje, kot drama zaveze. Po besedah in dejanjih zajema ta drama srce. Razkriva se v vsej zgodovini odrešenja.

1. člen: V stari zavezi

2568

Razodetje glede molitve v stari zavezi je postavljeno med človekov padec in ponovni dvig, med boleči klic Boga svojim prvotnim otrokom: "Kje si?... Zakaj si to storila?" (1 Mz 3,9.13) in odgovor edinega Sina, ko prihaja na svet ("Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo": Heb 10,5-7). Molitev je tako povezana z zgodovino človeštva, je torej odnos z Bogom v zgodovinskih dogodkih.

Stvarjenje – vir molitve

2569

Molitev človek živi najprej tako, da izhaja iz realnosti stvarstva. Devetera prva poglavja prve Mojzesove knjige opisujejo ta odnos z Bogom kot Abelovo darovanje prvorojencev črede (prim. 1 Mz 4,4), kot Enosovo klicanje božjega imena (prim. 1 Mz 4,26), kot "hojo z Bogom" (1 Mz 5,24). Noetova daritev je bila "prijetna" Bogu, ki je Noeta blagoslovil in blagoslovil po njem vse stvarstvo (prim. 1 Mz 8,20-9,17). Zakaj Noetovo srce je bilo pravično in brezgrajno: tudi on "je hodil z Bogom" (1 Mz 6,9). To odliko molitve uresničujejo mnogi pravični v vseh verstvih.

V svoji neokrnjeni in neminljivi zavezi z živimi bitji (prim. 1 Mz 9,8-16) Bog vedno kliče ljudi, naj se obračajo k njemu v molitvi. A molitev se v stari zavezi razodeva predvsem začenši z našim očetom Abrahamom.

Obljuba in molitev vere

2570

Abraham takoj, ko ga Bog pokliče, odpotuje, "kakor mu je Gospod ukazal" (1 Mz 12,4): njegovo srce je docela "poslušno besedi", Abraham je pokoren. Bistveno za molitev je prisluškovanje srca, ki se odloča v skladju z Bogom, besede so v odnosu do tega. Toda Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu. Šele kasneje se pokaže njegova prva molitev v besedah: v zastrti tožbi, ki spominja Boga na njegove obljube, za katere se zdi, da se ne uresničujejo (prim. 1 Mz 15,2-3). Tako se že od začetka pokaže eden izmed vidikov v drami molitve: preizkušnja vere v božjo zvestobo.

2571

Ker je očak veroval Bogu (prim. 1 Mz 15,6) in hodil v njegovi navzočnosti ter v zavezi z njim (prim. 1 Mz 17,1-2), je pripravljen sprejeti v svoj šotor svojega skrivnostnega gosta: to je čudovita gostoljubnost pri Mamrejevem hrastu, predigra oznanjenja resničnega Sina obljube (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38). Od tedaj naprej, ko mu je Bog zaupal svoj načrt, je Abrahamovo srce uglašeno na sočutje svojega Gospoda do ljudi in si upa prositi zanje z drznim zaupanjem (prim. 1 Mz 18,16-33).