Domov/Katekizem/KKC 2567

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2567

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi

Molitev kot občestvo

2565

V novi zavezi je molitev živi odnos božjih otrok s svojim neskončno dobrim Očetom, z njegovim Sinom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Milost božjega kraljestva je "zedinjenje celotne svete Trojice s celotnim duhom" (sv. Gregor Nacianški, or. 16,9). Življenje molitve je torej biti trajno v navzočnosti trikrat svetega Boga in v občestvu z njim. To občestvo (communio) življenja je vedno možno, ker smo po krstu postali eno s Kristusom (prim. Rim 6,5). Molitev je krščanska, kolikor je občestvo s Kristusom in se razprostranja v Cerkev, ki je njegovo telo. Razsežnosti molitve so razsežnosti Kristusove ljubezni (prim. Ef 3,18-21).

Prvo poglavje: Razodetje o molitvi

Poklicanost vseh k molitvi

2566

Človek išče Boga. S stvarjenjem pokliče Bog vsako bitje iz niča v bivanje. Človek, "ovenčan s slavo in častjo" (prim. Ps 8,6), je poleg angelov sposoben spoznati, "kako čudovito je Gospodovo ime po vsej zemlji" (Ps 8,2). Celo potem, ko je s svojim grehom izgubil sličnost z Bogom, ostane podoba svojega Stvarnika in ohranja v sebi hrepenenje po njem, ki ga kliče v bivanje. Vsa verstva pričujejo o tem bistvenem iskanju ljudi (prim. Apd 17,27).

2567

Bog prvi kliče človeka. Naj človek tudi pozablja na svojega Stvarnika ali se skriva daleč proč od njegovega obličja, naj teka za svojimi maliki ali obtožuje božanstvo, da ga je zapustilo, živi in resnični Bog neutrudljivo kliče vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi. Ta korak ljubezni zvestega Boga je v molitvi vedno prvi, človekov korak je vedno odgovor. Ko se Bog razodeva in odkriva človeka njemu samemu, se molitev izkazuje kot medsebojno klicanje, kot drama zaveze. Po besedah in dejanjih zajema ta drama srce. Razkriva se v vsej zgodovini odrešenja.

1. člen: V stari zavezi

2568

Razodetje glede molitve v stari zavezi je postavljeno med človekov padec in ponovni dvig, med boleči klic Boga svojim prvotnim otrokom: "Kje si?... Zakaj si to storila?" (1 Mz 3,9.13) in odgovor edinega Sina, ko prihaja na svet ("Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo": Heb 10,5-7). Molitev je tako povezana z zgodovino človeštva, je torej odnos z Bogom v zgodovinskih dogodkih.

Stvarjenje – vir molitve

2569

Molitev človek živi najprej tako, da izhaja iz realnosti stvarstva. Devetera prva poglavja prve Mojzesove knjige opisujejo ta odnos z Bogom kot Abelovo darovanje prvorojencev črede (prim. 1 Mz 4,4), kot Enosovo klicanje božjega imena (prim. 1 Mz 4,26), kot "hojo z Bogom" (1 Mz 5,24). Noetova daritev je bila "prijetna" Bogu, ki je Noeta blagoslovil in blagoslovil po njem vse stvarstvo (prim. 1 Mz 8,20-9,17). Zakaj Noetovo srce je bilo pravično in brezgrajno: tudi on "je hodil z Bogom" (1 Mz 6,9). To odliko molitve uresničujejo mnogi pravični v vseh verstvih.

V svoji neokrnjeni in neminljivi zavezi z živimi bitji (prim. 1 Mz 9,8-16) Bog vedno kliče ljudi, naj se obračajo k njemu v molitvi. A molitev se v stari zavezi razodeva predvsem začenši z našim očetom Abrahamom.