Domov/Katekizem/KKC 2565

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2565

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju

2563

Srce je prebivališče, kjer sem, kjer prebivam (po semitskem ali svetopisemskem izražanju: kamor "stopim dol"). Srce je naše skrito središče, ki ga naš um in drugi ljudje ne morejo doumeti. Samo božji Duh ga more preiskovati in spoznavati. Srce je kraj odločanja v najgloblji globini naših psihičnih teženj. Srce je kraj resnice, kjer izbiramo življenje ali smrt. Srce je kraj srečevanja, saj po podobnosti z Bogom živimo v odnosu: srce je kraj zaveze.

2564

Krščanska molitev je odnos zaveze med Bogom in človekom v Kristusu. Je božja in človekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina.

Molitev kot občestvo

2565

V novi zavezi je molitev živi odnos božjih otrok s svojim neskončno dobrim Očetom, z njegovim Sinom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Milost božjega kraljestva je "zedinjenje celotne svete Trojice s celotnim duhom" (sv. Gregor Nacianški, or. 16,9). Življenje molitve je torej biti trajno v navzočnosti trikrat svetega Boga in v občestvu z njim. To občestvo (communio) življenja je vedno možno, ker smo po krstu postali eno s Kristusom (prim. Rim 6,5). Molitev je krščanska, kolikor je občestvo s Kristusom in se razprostranja v Cerkev, ki je njegovo telo. Razsežnosti molitve so razsežnosti Kristusove ljubezni (prim. Ef 3,18-21).

Prvo poglavje: Razodetje o molitvi

Poklicanost vseh k molitvi

2566

Človek išče Boga. S stvarjenjem pokliče Bog vsako bitje iz niča v bivanje. Človek, "ovenčan s slavo in častjo" (prim. Ps 8,6), je poleg angelov sposoben spoznati, "kako čudovito je Gospodovo ime po vsej zemlji" (Ps 8,2). Celo potem, ko je s svojim grehom izgubil sličnost z Bogom, ostane podoba svojega Stvarnika in ohranja v sebi hrepenenje po njem, ki ga kliče v bivanje. Vsa verstva pričujejo o tem bistvenem iskanju ljudi (prim. Apd 17,27).

2567

Bog prvi kliče človeka. Naj človek tudi pozablja na svojega Stvarnika ali se skriva daleč proč od njegovega obličja, naj teka za svojimi maliki ali obtožuje božanstvo, da ga je zapustilo, živi in resnični Bog neutrudljivo kliče vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi. Ta korak ljubezni zvestega Boga je v molitvi vedno prvi, človekov korak je vedno odgovor. Ko se Bog razodeva in odkriva človeka njemu samemu, se molitev izkazuje kot medsebojno klicanje, kot drama zaveze. Po besedah in dejanjih zajema ta drama srce. Razkriva se v vsej zgodovini odrešenja.