Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost. Ko je prerok Natan hotel kralja Davida spodbuditi h kesanju, mu je povedal zgodbo o siromaku, ki je imel samo eno ovco, za katero je skrbel kot za svojo hčerko, in o bogatinu, ki je kljub množici svojih čred zavidal siromaku in mu je končno ukradel njegovo ovco (prim. 2 Sam 12,1.4). Zavist lahko vodi k najhujšim hudodelstvom (prim. 1 Mz 4,3-7; 1 Kr 21,1-29). "Po hudičevi nevoščljivosti je prišla smrt na svet" (Mdr 2,24-25).
Bojujemo se med seboj in nevoščljivost je tista, ki nas oborožuje drugega proti drugemu... Če se vsi tako zagrizeno zaletavajo v Kristusovo telo, kam bomo prišli? S tem jemljemo moč Kristusovemu telesu... Izjavljamo o sebi, da smo udje istega organizma, a drug drugega žremo, kakor bi to delale zveri (sv. Janez Zlatousti, hom. in 2 Cor. 28,3-4).