Domov/Katekizem/KKC 2540

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2540

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 10. člen: Deseta zapoved › I. Neurejenost poželenj

2538

Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost. Ko je prerok Natan hotel kralja Davida spodbuditi h kesanju, mu je povedal zgodbo o siromaku, ki je imel samo eno ovco, za katero je skrbel kot za svojo hčerko, in o bogatinu, ki je kljub množici svojih čred zavidal siromaku in mu je končno ukradel njegovo ovco (prim. 2 Sam 12,1.4). Zavist lahko vodi k najhujšim hudodelstvom (prim. 1 Mz 4,3-7; 1 Kr 21,1-29). "Po hudičevi nevoščljivosti je prišla smrt na svet" (Mdr 2,24-25).

Bojujemo se med seboj in nevoščljivost je tista, ki nas oborožuje drugega proti drugemu... Če se vsi tako zagrizeno zaletavajo v Kristusovo telo, kam bomo prišli? S tem jemljemo moč Kristusovemu telesu... Izjavljamo o sebi, da smo udje istega organizma, a drug drugega žremo, kakor bi to delale zveri (sv. Janez Zlatousti, hom. in 2 Cor. 28,3-4).

2539

Nevoščljivost je eden od "glavnih grehov". To je žalost zaradi dobrine, ki pripada bližnjemu, in čezmerna želja, da si jo prisvojimo, pa naj bo to tudi neupravičeno. Kadar nevoščljivost želi bližnjemu veliko zlo, je smrtni greh:

Sveti Avguštin je videl v nevoščljivosti "diabolični greh v najvišji meri" (catech. 4,8). "Iz zavisti se rodijo sovraštvo, opravljanje, obrekovanje, veselje zaradi nesreče bližnjega in nezadovoljstvo, ker mu gre dobro" (sv. Gregor Veliki, mor. 31,45).

2540

Nevoščljivost je ena izmed oblik žalosti in torej odklanjanje ljubezni; krščeni se bo zoper njo bojeval z dobrohotnostjo. Nevoščljivost pogosto prihaja iz napuha; krščeni se bo vadil živeti v ponižnosti:

Ali bi radi, da bi bil Bog slavljen po vas? Veselite se torej napredka vašega brata in takoj bo Bog slavljen po vas. Bog bo hvaljen, bodo rekli, zaradi tega, ker je njegov služabnik znal premagati nevoščljivost, ko je polagal svoje veselje v zasluge drugih (sv. Janez Zlatousti, hom. in Rom. 7,3).

II. Hrepenenja Duha

2541

Odrešenjski red postave in milosti odvrača srce ljudi od pohlepnosti in nevoščljivosti: uvaja ga v hrepenenje po najvišji Dobrini; uči ga hrepenenj Svetega Duha, ki nasiti človekovo srce.

Bog obljub je od vsega začetka opozarjal človeka, naj se čuva pred zapeljivostjo tega, kar se od začetkov dalje zdi "dobro za jed, prijetno za oči, zaželeno za pogled" (1 Mz 3,6).

2542

Izraelu zaupana postava nikoli ni zadostovala za to, da bi opravičila tiste, ki so ji bili podrejeni; postala je celo orodje "poželenja" (prim. Rim 7,7). Neizenačenost med hoteti in storiti (prim. Rim 7,10) kaže na navzkrižje med božjo postavo, ki je "postava razuma", in neko drugo postavo, "ki me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih" (Rim 7,23).