Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju:
Ko nam postava govori: "Ne poželi," nam z drugimi besedami naroča, naj svoje poželenje odtrgamo od vsega, kar ni naše. Kajti žeja po imetju bližnjega je brezmejna, neskončna in nikdar nasičena, kakor je pisano: "Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja" (Prd 5,9) (RK 3,13).