Domov/Katekizem/KKC 2514

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2514

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 9. člen: Deveta zapoved

2512

Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi in pravičnosti. Spodobi se, da si naložimo umerjenost in disciplino pri uporabi sredstev družbenega obveščanja.

2513

Lepe umetnosti, predvsem pa sakralna umetnost, "hoče s človeškimi deli nekako izraziti neskončno božjo lepoto. Tem bolj je božja in tem bolj pospešuje božjo čast in slavo, kolikor nima drugega namena, kakor s svojimi deli čimbolj pomagati, da se človekov duh pobožno dviga k Bogu" (B 122).

Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega! (2 Mz 20,17).

Kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo (Mt 5,28).

9. člen: Deveta zapoved

2514

Sv. Janez razlikuje tri vrste poželenja ali poželjivosti: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2,16). Po katoliškem katehetskem izročilu prepoveduje deveta zapoved meseno poželjivost, deseta pa pohlep po imetju bližnjega.

2515

V etimološkem pomenu more "poželenje" pomeniti vsako silovito obliko človeškega hrepenenja. Krščanska teologija mu je dala poseben pomen vzgiba čutnega teženja, ki nasprotuje delovanju človeškega razuma. Apostol Pavel istoveti poželenje z upiranjem "mesa" zoper "duha" (prim. Gal 5,16.17.24; Ef 2,3). Poželenje prihaja iz nepokorščine prvega greha (1 Mz 3,11). Človekove nravne zmožnosti spravlja v nered in, ne da bi bilo samo v sebi greh, nagiblje človeka, da bi grešil (prim. tridentinski koncil: DS 1515).

2516

V človeku že zaradi tega, ker je sestavljeno bitje, duh in telo, obstaja neka napetost; v njem se odvija neki boj tJženj med "duhom" in "mesom". Toda ta boj pripada dejansko dediščini greha; njegova posledica je in hkrati njegovo potrdilo. Ta boj je del vsakdanjega izkustva duhovnega boja:

Apostol nikakor ne misli prezirati ali obsojati telo, ki skupaj z duhovno dušo sestavlja človekovo naravo in njegovo subjektivno osebnost; obravnava marveč dela, ali še bolje stalna razpoloženja - krepostna in grešna - nravno dobra ali zla, ki so sad podreditve (v prvem primeru) ali pa upiranja (v drugem primeru) zveličavnemu delovanju Svetega Duha. Zato apostol piše: "Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu" (Gal 5,25) (Janez Pavel II., DeV 55).