Domov/Katekizem/KKC 2503

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2503

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › VI. Resnica, lepota in sakralna umetnost

2501

"Ustvarjen po božji podobi" (1 Mz 1,26) izraža človek tudi resnico svojega razmerja do Boga stvarnika z lepoto svojih umetniških del. Umetnost je namreč oblika specifično človeškega izražanja; onkraj iskanja življenjskih potreb, skupnega vsem ustvarjenim živim bitjem, je umetnost zastonjsko preobilje notranjega bogastva človeškega bitja. Vznikajoča iz talenta, ki ga je podaril Stvarnik, in iz napora človeka samega, je umetnost oblika praktične modrosti, ki zedinja spoznanje in spretnost (Mdr 7,18), da bi dala obliko resnici kakšne realnosti v govorici, dostopni očem in ušesom. Umetnost torej vsebuje določeno podobnost z božjim delovanjem v stvarstvu, kolikor se navdihuje ob resnici in ljubezni do bitij. Kakor nobena druga človeška dejavnost tako tudi umetnost nima sama v sebi svojega absolutnega namena, temveč jo ureja in plemeniti poslednji človekov namen (prim. Pij XII., govor 25. decembra 1955 in govor 3. septembra 1950).

2502

Sakralna umetnost je resnična in lepa, kadar po svoji obliki ustreza svoji posebni poklicanosti: da v veri in češčenju (adoraciji) kliče v spomin in poveličuje presežno skrivnost Boga, vsepresegajočo nevidno lepoto resnice in ljubezni, ki se je prikazala v Kristusu, "odsvitu božjega veličastva in podobi božjega bistva" (Heb 1,3), v katerem "telesno biva vsa polnost božanstva" (Kol 2,9), duhovna lepota, ki odseva v presveti Devici, božji Materi, v angelih in svetnikih. Resnična sakralna umetnost človeka vodi k adoraciji, k molitvi in k ljubezni do Boga stvarnika in odrešenika, svetega in posvečevalca.

2503

Zato morajo škofje, sami ali po zastopnikih, z budnostjo pospeševati sakralno umetnost, staro in novo, v vseh njenih oblikah, in z isto religiozno skrbjo iz bogoslužja in iz svetih stavb odstranjati vse, kar ni v skladu z versko resnico in s pristno lepoto sakralne umetnosti (prim. B 122-127).

Na kratko

2504

"Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega" (2 Mz 20,16). Kristusovi učenci so "oblekli novega človeka, ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti" (Ef 4,24).

2505

Resnicoljubnost ali iskrenost je krepost, ki je v tem, da se kažemo resnične (takšne, kakršni smo) v svojih dejanjih in govorimo resnico v svojih besedah, varujoč se dvoličnosti, pretvarjanja in hinavščine.