VI. Resnica, lepota in sakralna umetnost
Izvrševanje dobrega spremljata zastonjsko duhovno ugodje in nravna lepota. Prav tako prinaša resnica s seboj veselje in sijaj duhovne lepote. Resnica je lepa sama po sebi. Resnica besede, razumski izraz spoznanja ustvarjene in neustvarjene realnosti, je potrebna človeku, ki je obdarjen z razumom; toda resnica more najti tudi drugačne, dopolnjujoče oblike človeškega izražanja, predvsem kadar gre za to, da prikličemo v spomin to, kar ta resnica vsebuje neizrekljivega, globine človeškega srca, polete duše, skrivnost Boga samega. Še preden se je namreč Bog razodel človeku z besedami resnice, se mu razodeva z vesoljno govorico stvarstva, dela njegove besede, njegove modrosti: z redom in harmonijo kozmosa - ki ju odkriva tako otrok kakor znanstvenik - "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih stvarnik" (Mdr 13,5), "saj jih je ustvaril začetnik lepote" (Mdr 13,3).
Modrost je dih božje moči, čist izliv veličastva Vsemogočnega; zato ne vdere vanjo nič omadeževanega. Saj je odsvit večne Luči, brezmadežno ogledalo božje dejavnosti, podoba njegove dobrote (Mdr 7,25-26). Modrost je namreč lepša kakor sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd; če se primerja z lučjo, jo prekosi. Zakaj za njo nastopi noč, modrosti pa ne premaga hudobija (Mdr 7,29-30). Vzljubil sem njeno lepoto (Mdr 8,2).