Domov/Katekizem/KKC 2501

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2501

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › VI. Resnica, lepota in sakralna umetnost

2499

Morala razkriva rano totalitarnih držav, ki sistematično ponarejajo resnico, izvajajo s sredstvi obveščanja politično gospostvo nad mnenjem, manipulirajo z z obtoženimi in pričami javnih procesov ter si domišljajo, da bodo zagotovili svojo tiranijo z dušitvijo in tlačenjem vsega, kar imajo za "mnenjske delikte".

VI. Resnica, lepota in sakralna umetnost

2500

Izvrševanje dobrega spremljata zastonjsko duhovno ugodje in nravna lepota. Prav tako prinaša resnica s seboj veselje in sijaj duhovne lepote. Resnica je lepa sama po sebi. Resnica besede, razumski izraz spoznanja ustvarjene in neustvarjene realnosti, je potrebna človeku, ki je obdarjen z razumom; toda resnica more najti tudi drugačne, dopolnjujoče oblike človeškega izražanja, predvsem kadar gre za to, da prikličemo v spomin to, kar ta resnica vsebuje neizrekljivega, globine človeškega srca, polete duše, skrivnost Boga samega. Še preden se je namreč Bog razodel človeku z besedami resnice, se mu razodeva z vesoljno govorico stvarstva, dela njegove besede, njegove modrosti: z redom in harmonijo kozmosa - ki ju odkriva tako otrok kakor znanstvenik - "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih stvarnik" (Mdr 13,5), "saj jih je ustvaril začetnik lepote" (Mdr 13,3).

Modrost je dih božje moči, čist izliv veličastva Vsemogočnega; zato ne vdere vanjo nič omadeževanega. Saj je odsvit večne Luči, brezmadežno ogledalo božje dejavnosti, podoba njegove dobrote (Mdr 7,25-26). Modrost je namreč lepša kakor sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd; če se primerja z lučjo, jo prekosi. Zakaj za njo nastopi noč, modrosti pa ne premaga hudobija (Mdr 7,29-30). Vzljubil sem njeno lepoto (Mdr 8,2).

2501

"Ustvarjen po božji podobi" (1 Mz 1,26) izraža človek tudi resnico svojega razmerja do Boga stvarnika z lepoto svojih umetniških del. Umetnost je namreč oblika specifično človeškega izražanja; onkraj iskanja življenjskih potreb, skupnega vsem ustvarjenim živim bitjem, je umetnost zastonjsko preobilje notranjega bogastva človeškega bitja. Vznikajoča iz talenta, ki ga je podaril Stvarnik, in iz napora človeka samega, je umetnost oblika praktične modrosti, ki zedinja spoznanje in spretnost (Mdr 7,18), da bi dala obliko resnici kakšne realnosti v govorici, dostopni očem in ušesom. Umetnost torej vsebuje določeno podobnost z božjim delovanjem v stvarstvu, kolikor se navdihuje ob resnici in ljubezni do bitij. Kakor nobena druga človeška dejavnost tako tudi umetnost nima sama v sebi svojega absolutnega namena, temveč jo ureja in plemeniti poslednji človekov namen (prim. Pij XII., govor 25. decembra 1955 in govor 3. septembra 1950).

2502

Sakralna umetnost je resnična in lepa, kadar po svoji obliki ustreza svoji posebni poklicanosti: da v veri in češčenju (adoraciji) kliče v spomin in poveličuje presežno skrivnost Boga, vsepresegajočo nevidno lepoto resnice in ljubezni, ki se je prikazala v Kristusu, "odsvitu božjega veličastva in podobi božjega bistva" (Heb 1,3), v katerem "telesno biva vsa polnost božanstva" (Kol 2,9), duhovna lepota, ki odseva v presveti Devici, božji Materi, v angelih in svetnikih. Resnična sakralna umetnost človeka vodi k adoraciji, k molitvi in k ljubezni do Boga stvarnika in odrešenika, svetega in posvečevalca.

2503

Zato morajo škofje, sami ali po zastopnikih, z budnostjo pospeševati sakralno umetnost, staro in novo, v vseh njenih oblikah, in z isto religiozno skrbjo iz bogoslužja in iz svetih stavb odstranjati vse, kar ni v skladu z versko resnico in s pristno lepoto sakralne umetnosti (prim. B 122-127).