Laž je nekaj zlega po svoji naravi. Laž je onečaščenje besede, katere naloga je, da drugim priobčuje spoznano resnico. Premišljeni sklep, da zavedemo bližnjega v zmoto s trditvami, ki nasprotujejo resnici, je pregrešitev zoper pravičnost in ljubezen. Krivda je večja, kadar namera, da varamo, vsebuje nevarnost, da bi imela pogubne posledice za tiste, ki so odvrnjeni od resnice.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › II. Pričevati za resnico
Laž je (zaradi tega, ker je kršitev kreposti resnicoljubnosti) resnično nasilje nad bližnjim. Prizadene ga v njegovi zmožnosti za spoznavanje, ki je pogoj za vsako sodbo in za vsako odločitev. Laž vsebuje kal razdeljenosti duhov in vse gorje, ki ga le-ta prebuja. Laž je pogubna za vso družbo; spodkopava namreč zaupanje med ljudmi in trga tkivo socialnih odnosov.
Vsak prestopek zoper pravičnost in resnico nalaga dolžnost, da to popravimo, celo če je bilo storilcu odpuščeno. Kadar krivice ni mogoče popraviti javno, je treba to storiti na skrivaj; če tistemu, ki mu je bila prizadejana škoda, le-te ni mogoče poravnati naravnost, mu je treba v imenu ljubezni dati moralno zadoščenje. Ta dolžnost, da popravimo škodo, se tiče prav tako tudi prestopkov glede dobrega imena drugega. To popravilo, moralno in včasih materialno, je treba ocenjevati po meri škode, ki je bila povzročena. In sicer veže v vesti.
IV. Spoštovanje do resnice
Pravica do priobčevanja resnice ni brezpogojna. Vsakdo mora usklajati svoje življenje z evangeljsko zapovedjo bratske ljubezni. Le-ta terja, da v konkretnih položajih presodimo, ali je primerno ali ni primerno razkriti resnico tistemu, ki to prosi oziroma zahteva.
Ljubezen in spoštovanje do resnice morata narekovati odgovarjanje na vsako prošnjo oziroma zahtevo po obvestitvi ali priobčitvi. Blagor in varnost drugega, spoštovanje do zasebnega življenja, skupni blagor, to so zadostni razlogi za molk o tem, kar ni potrebno, da bi bilo znano, ali pa za uporabo diskretne (zadržane) govorice. Dolžnost izogibati se pohujšanju pogosto narekuje strogo diskretnost. Nihče ni dolžan razkriti resnico tistemu, ki nima pravice, da bi jo poznal (prim. Sir 27,16; Prg 25,9-10).