Laž najbolj neposredna kršitev resnice. Lagati pomeni govoriti ali delati zoper resnico, da bi zavedli v zmoto tistega, ki ima pravico, da jo pozna. Ko laž rani človekov odnos do resnice in do bližnjega, hudo krši osnovni odnos človeka in njegove besede do Gospoda.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › II. Pričevati za resnico
Težina laži se meri v skladu z naravo resnice, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami, nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo tisti, ki so njene žrtve. Če je laž sama po sebi le mali greh, postane smrtni greh tedaj, kadar hudo prizadene kreposti pravičnosti in ljubezni.
Laž je nekaj zlega po svoji naravi. Laž je onečaščenje besede, katere naloga je, da drugim priobčuje spoznano resnico. Premišljeni sklep, da zavedemo bližnjega v zmoto s trditvami, ki nasprotujejo resnici, je pregrešitev zoper pravičnost in ljubezen. Krivda je večja, kadar namera, da varamo, vsebuje nevarnost, da bi imela pogubne posledice za tiste, ki so odvrnjeni od resnice.
Laž je (zaradi tega, ker je kršitev kreposti resnicoljubnosti) resnično nasilje nad bližnjim. Prizadene ga v njegovi zmožnosti za spoznavanje, ki je pogoj za vsako sodbo in za vsako odločitev. Laž vsebuje kal razdeljenosti duhov in vse gorje, ki ga le-ta prebuja. Laž je pogubna za vso družbo; spodkopava namreč zaupanje med ljudmi in trga tkivo socialnih odnosov.
Vsak prestopek zoper pravičnost in resnico nalaga dolžnost, da to popravimo, celo če je bilo storilcu odpuščeno. Kadar krivice ni mogoče popraviti javno, je treba to storiti na skrivaj; če tistemu, ki mu je bila prizadejana škoda, le-te ni mogoče poravnati naravnost, mu je treba v imenu ljubezni dati moralno zadoščenje. Ta dolžnost, da popravimo škodo, se tiče prav tako tudi prestopkov glede dobrega imena drugega. To popravilo, moralno in včasih materialno, je treba ocenjevati po meri škode, ki je bila povzročena. In sicer veže v vesti.