Domov/Katekizem/KKC 2449

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2449

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › VI. Ljubezen do ubogih

2447

Dela usmiljenja so iz ljubezni storjena dejanja, s katerimi svojemu bližnjemu pridemo na pomoč v njegovih telesnih in duhovnih potrebah (prim. Iz 58,6-7; Heb 13,3). Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve (prim. Mt 25,31-46). Med temi dejanji je miloščina, podeljena ubožcem (prim. Tob 4,5-11; Sir 17,22), eno izmed glavnih pričevanj za bratsko ljubezen: je tudi izvrševanje pravičnosti, ki ugaja Bogu (prim. Mt 6,2-4):

Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima, in kdor ima živež, naj stori enako (Lk 3,11). Dajte raje v miloščino to, kar imate, in vam bo vse čisto (Lk 11,41). Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: "Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!" ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? (Jak 2,15-16; prim. 1 Jn 3,17).

2448

"Človeška beda je v svojih številnih oblikah: v tvarnem pomanjkanju, v krivičnem zatiranju, v telesnih in duševnih boleznih in končno v smrti, očitno znamenje prirojenega stanja slabotnosti, v kakršnem je človek od prvega greha naprej, in potrebnosti odrešenja. Zato je ta beda pritegnila sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in postati eno z 'najmanjšimi med svojimi brati'. Zato so tudi tisti, ki jih ta beda tare, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki jih od začetkov naprej kljub brezbrižnosti mnogih svojih udov ni nehala tolažiti, braniti in osvobajati. To je izvrševala z neštetimi dobrodelnimi ustanovami, ki so še vedno in povsod nujno potrebne" (Knv, Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi 68).

2449

Že v stari zavezi so vsakovrstni pravni ukrepi (leto odpuščanja, prepoved posojanja na obresti in zadrževanja česa zastavljenega, obveznost dajanja desetine, dnevno plačevanje dninarja, pravica do paberkovanja v vinogradu in na polju) odgovor na opominjanje pete Mojzesove knjige: "Ker ubogi ne bodo izginili iz dežele, zato ti zapovedujem tole: Rad odpiraj svojo roko svojemu bratu, siromaku in ubožcu v svoji deželi" (5 Mz 15,11). Jezus napravlja to besedo za svojo: "Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno" (Jn 12,8). S tem ne odpravlja silovitosti starih preroških izrekov: "Za majhen denar bomo kupili reveža in za par čevljev ubožca..." (Am 8,6), temveč nas vabi, naj v ubogih, ki so njegovi bratje, prepoznamo njegovo navzočnost (prim. Mt 25,40):

Ko je nekega dne mati grajala sv. Rozo iz Lime, češ vzdržuje v hiši ubožne in bolehne, ji je hitro odvrnila: "Kadar strežemo ubogim in bolnim, strežemo Jezusu. Ne smemo se naveličati, ko gre za pomoč našemu bližnjemu, saj v njih služimo Jezusu."

Na kratko

2450

"Ne kradi" (5 Mz 5,19). "Ne tatovi ne lakomniki... ne roparji ne bodo dediči božjega kraljestva" (1 Kor 6,10).

2451

Sedma zapoved ukazuje, da naj pri upravljanju zemeljskih dobrin in sadov človeškega dela izvršujemo dela pravičnosti in ljubezni.