Že v stari zavezi so vsakovrstni pravni ukrepi (leto odpuščanja, prepoved posojanja na obresti in zadrževanja česa zastavljenega, obveznost dajanja desetine, dnevno plačevanje dninarja, pravica do paberkovanja v vinogradu in na polju) odgovor na opominjanje pete Mojzesove knjige: "Ker ubogi ne bodo izginili iz dežele, zato ti zapovedujem tole: Rad odpiraj svojo roko svojemu bratu, siromaku in ubožcu v svoji deželi" (5 Mz 15,11). Jezus napravlja to besedo za svojo: "Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno" (Jn 12,8). S tem ne odpravlja silovitosti starih preroških izrekov: "Za majhen denar bomo kupili reveža in za par čevljev ubožca..." (Am 8,6), temveč nas vabi, naj v ubogih, ki so njegovi bratje, prepoznamo njegovo navzočnost (prim. Mt 25,40):
Ko je nekega dne mati grajala sv. Rozo iz Lime, češ vzdržuje v hiši ubožne in bolehne, ji je hitro odvrnila: "Kadar strežemo ubogim in bolnim, strežemo Jezusu. Ne smemo se naveličati, ko gre za pomoč našemu bližnjemu, saj v njih služimo Jezusu."