"Ljubezen Cerkve do revnih... spada v njeno trdno izročilo" (CA 57). Ta ljubezen se navdihuje ob evangeliju blagrov (prim. Lk 6,20-22), ob Jezusovem uboštvu (prim. Mt 8,20) in ob njegovi pozornosti do ubogih (prim. Mr 12,41-44). Ljubezen do ubogih je celo eden izmed razlogov za dolžnost dela: da bi naredili "kaj poštenega, da bomo lahko dali tistemu, ki je v potrebi" (Ef 4,28). Ne razteza se samo na gmotno uboštvo, temveč tudi na številne oblike kulturnega in religioznega uboštva (prim. CA 57).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › VI. Ljubezen do ubogih
Ljubezen do ubogih je nezdružljiva s pretirano ljubeznijo do bogastva ali z njegovo sebično uporabo:
Zdaj pa, vi bogatini, razjokajte se in tarnajte nad stiskami, ki pridejo na vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaše obleke so načeli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo. Njuna rja bo pričala zoper vas in kakor ogenj razjedla vaše meso. Do zadnjega dne ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo ki ste ga utrgovali žanjcem na svojih poljih, vpije in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, se naslajali in celo na klavni dan redili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili, ne upira se vam več (Jak 5,1-6).
Sv. Janez Zlatousti to močno poudarja: "Če ne delimo z ubogimi svojega lastnega imetja, pomeni to krasti in jim jemati življenje. Ne zadržujemo svojega imetja, temveč njihovo" (Laz. 1,6). "Najprej je treba zadostiti zahtevam pravičnosti, da se ne bo delilo kot dar ljubezni to, kar je dožnost dati iz pravičnosti" (LA 8):
Ko dajemo ubožcem, kar jim je potrebno, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega; odplačujemo bolj nekaj, kar smo dolžni iz pravičnosti, kot pa opravljamo dela usmiljenja (sv. Gregor Veliki, past. 3,21).
Dela usmiljenja so iz ljubezni storjena dejanja, s katerimi svojemu bližnjemu pridemo na pomoč v njegovih telesnih in duhovnih potrebah (prim. Iz 58,6-7; Heb 13,3). Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve (prim. Mt 25,31-46). Med temi dejanji je miloščina, podeljena ubožcem (prim. Tob 4,5-11; Sir 17,22), eno izmed glavnih pričevanj za bratsko ljubezen: je tudi izvrševanje pravičnosti, ki ugaja Bogu (prim. Mt 6,2-4):
Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima, in kdor ima živež, naj stori enako (Lk 3,11). Dajte raje v miloščino to, kar imate, in vam bo vse čisto (Lk 11,41). Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: "Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!" ne da bi jima dal, kar potrebujeta za življenje, kaj to pomaga? (Jak 2,15-16; prim. 1 Jn 3,17).
"Človeška beda je v svojih številnih oblikah: v tvarnem pomanjkanju, v krivičnem zatiranju, v telesnih in duševnih boleznih in končno v smrti, očitno znamenje prirojenega stanja slabotnosti, v kakršnem je človek od prvega greha naprej, in potrebnosti odrešenja. Zato je ta beda pritegnila sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in postati eno z 'najmanjšimi med svojimi brati'. Zato so tudi tisti, ki jih ta beda tare, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki jih od začetkov naprej kljub brezbrižnosti mnogih svojih udov ni nehala tolažiti, braniti in osvobajati. To je izvrševala z neštetimi dobrodelnimi ustanovami, ki so še vedno in povsod nujno potrebne" (Knv, Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi 68).