Domov/Katekizem/KKC 2283

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2283

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › I. Spoštovanje do človekovega življenja

2281

Samomor nasprotuje človekovemu naravnemu nagnjenju človeškega bitja, svoje da življenje ohranja in ga napravi trajnega. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga.

2282

Če je bil izvršen z namenom, da bi bil zgled, predvsem za mlade ljudi, si samomor privzame še težino pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu.

Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali velik strah pred preiskušnjo, trpljenjem ali mučenjem, morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost.

2283

Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priliko za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki sO napravili atentat na svoje življenje.

II. Spoštovanje do človekovega dostojanstva

Spoštovanje duše drugih: pohujšanje

2284

Pohujšanje je ravnanje ali vedenje, ki druge napeljuje, naj delajo slabo. Tisti, ki pohujšuje, naredi iz sebe skušnjavca svojega bližnjega. Škoduje kreposti in poštenosti; potegniti more brata v duhovno smrt. Pohujšanje sestavlja veliko krivdo, če z dejanjem ali opustitvijo drugega premišljeno zapelje v veliko pregreho.

2285

Pohujšanje dobi posebno težino na temelju avtoritete tistih, ki ga povzročijo ali slabost tistih, ki mu podležejo. Navdihnilo je našemu Gospodu naslednjo sodbo: "Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja" (Mt 18,6; prim. 1 Kor 8,10-13). Pohujšanje je veliko, kadar ga dajejo tisti, ki so po naravi ali službi dolžni učiti ali vzgajati druge. Jezus to očita pismoukom in farizejem; primerja jih z volkovi v ovčjih oblačilih (prim. Mt 7,15).