Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priliko za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki sO napravili atentat na svoje življenje.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › II. Spoštovanje do človekovega dostojanstva
II. Spoštovanje do človekovega dostojanstva
Spoštovanje duše drugih: pohujšanje
Pohujšanje je ravnanje ali vedenje, ki druge napeljuje, naj delajo slabo. Tisti, ki pohujšuje, naredi iz sebe skušnjavca svojega bližnjega. Škoduje kreposti in poštenosti; potegniti more brata v duhovno smrt. Pohujšanje sestavlja veliko krivdo, če z dejanjem ali opustitvijo drugega premišljeno zapelje v veliko pregreho.
Pohujšanje dobi posebno težino na temelju avtoritete tistih, ki ga povzročijo ali slabost tistih, ki mu podležejo. Navdihnilo je našemu Gospodu naslednjo sodbo: "Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja" (Mt 18,6; prim. 1 Kor 8,10-13). Pohujšanje je veliko, kadar ga dajejo tisti, ki so po naravi ali službi dolžni učiti ali vzgajati druge. Jezus to očita pismoukom in farizejem; primerja jih z volkovi v ovčjih oblačilih (prim. Mt 7,15).
Pohujšanje lahko izzovejo postava, institucije, moda ali nazori.
Tako postanejo krivi pohujšanja tisti, ki postavljajo zakone ali takšne družbene strukture, ki vodijo k propadanju nravi in kvarjenju religioznega življenja ali k "takim družbenim razmeram, ki radovoljno ali neradovoljno otežujejo in praktično onemogočajo krščansko življenje po zapovedih" (Pij XII, govor 1. junija 1941). Isto velja za vodje podjetij, če dajejo uredbe, ki spodbujajo h goljufiji, za učitelje, ki svoje otroke "dražijo k jezi" (prim. Ef 6,4; Kol 3,21) ali za tiste, ki manipulirajo z javnim mnenjem in ga odvračajo od nravnih vrednot.
Kdor pooblastila, s katerimi razpolaga, uporablja v okoliščinah, ki imajo za posledico vršitev zla, se napravlja krivega za pohujšanje in odgovornega za zlo, ki ga je neposredno ali posredno podpiral. "Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo, toda gorje tistemu, po katerem pride" (Lk 17,1).