Tudi če menimo, da je smrt čisto blizu, ni mogoče zakonito prekiniti nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku. Uporaba analgetikov za olajšanje bolečin umirajočega more, tudi z nevarnostjo skrajšanja njegovih dni, biti nravno skladna s človekovim dostojanstvom, če smrt ni hotena niti kot cilj niti kot sredstvo, marveč samo predvidevana in tolerirana kot neizogibna. Lajšanje bolečin sestavlja privilegirano (prednostno) obliko nesebične ljubezni. Zato jo moramo podpirati.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › I. Spoštovanje do človekovega življenja
Samomor
Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On je tisti, ki ostane najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.
Samomor nasprotuje človekovemu naravnemu nagnjenju človeškega bitja, svoje da življenje ohranja in ga napravi trajnega. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga.
Če je bil izvršen z namenom, da bi bil zgled, predvsem za mlade ljudi, si samomor privzame še težino pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu.
Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali velik strah pred preiskušnjo, trpljenjem ali mučenjem, morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost.
Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priliko za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki sO napravili atentat na svoje življenje.