Domov/Katekizem/KKC 2243

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2243

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › V. Oblasti v civilni družbi

2241

Premožnejši narodi so dolžni, kolikor le mogoče, sprejeti tujca, ki išče varnost in življenjska sredstva, katerih v svoji domači deželi ne more najti. Javne oblasti bodo pazile na spoštovanje naravnega prava, ki gosta postavlja pod zaščito tistih, ki ga sprejmejo.

Z ozirom na skupni blagor, za katerega so zadolžene, morejo politične oblasti izvrševanje pravice do priselitve podrediti raznim pravnim pogojem, predvsem glede dolžnosti migrantov do dežele, ki jih je sprejela. Priseljenec je dolžan s hvaležnostjo spoštovati materialno in duhovno dediščino dežele, ki ga je sprejela, pokoravati se njenim postavam in prispevati k njenim bremenom.

2242

Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija. Odklonitev pokorščine državnim oblastem, kadar njihove zahteve nasprotujejo zahtevam pravilne vesti, dobiva svojo opravičenost v razlikovanju med služenjem Bogu in služenjem politični skupnosti. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega" (Mt 22,21). "Boga je treba poslušati bolj kot ljudi" (Apd 5,29).

Kjer pa so državljani zatirani od javne oblasti, ki prestopa meje svoje pristojnosti, naj se odrečejo tega, kar dejansko zahteva od njih skupna blaginja; a pravico imajo, da pred zlorabo oblasti branijo svoje in svojih sodržavljanov pravice, da le ne prekoračijo mej, ki jih je začrtala naravna in evangelijska postava (CS 74, '5).

2243

Upiranje zatiranju s strani političnih oblasti se bo

zakonito zatekalo k orožju samo tedaj,če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: (1) v primeru nedvomnih, hudih in podaljševanih kršenj temeljnih pravic; (2) potem ko so bila izčrpana vsa druga sredstva; (3) brez izzivanja še hujših neredov; (4) če obstaja utemeljenbo upanje na uspeh; (5) če je nemogoče po pameti predvideti bojših rešitev.

Politična skupnost in Cerkev

2244

Vsaka ustanova že samo po sebi vključno navdihuje iz neke vizije človeka in njegove usode, na kar se opira pri svojem presojanju vrednot, pri svoji smeri ravnanja. Večina družb je svoje ustanove oprla na neko prednost človeka pred stvarmi. Samo od boga razodeta religija je jasno prepoznala v Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, človekov izvor in njegovo usodo. Cerkev vabi politične oblasti, da svoje sodbe in odločitve opirajo na ta navdih resnice o Bogu in človeku:

Družbe, ki se za ta navdih ne zmenijo ali ga odklanjajo v imenu svoje neodvisnosti od Boga, pridejo do tega, da svoja oporišča in svoj cilj iščejo same v sebi ali pa si jih izposodijo iz kake ideologije. In ker ne dopuščajo, da bi kdo branil objektiven kriterij dobrega in zlega, si - izrecno ali prikrito - dajejo, kakor kaže zgodovina, totalitarno oblast nad človekom in njegovo usodo (prim. CA 45; 46).

2245

Cerkev se z ozorom va svojo nalogo in pristojnosti nikakor ne pomešava s politično skupnostjo, je obenem znamenje in zaščita presežnosti dostOjanstva človeške osebe. Cerkev "spoštuje in pospešuje tudi politično svobodo in odgovornost državljanov" (CS 76, '3).