Domov/Katekizem/KKC 2241

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2241

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › V. Oblasti v civilni družbi

2239

Dolžnost državljanov je, da v duhu resnice, pravičnosti, solidarnosti in svobode skupaj z državnimi oblastmi prispevajo k blagru družbe. Ljubezen in služenje domovini izhajata iz dolžne hvaležnosti in iz reda ljubezni. Podrejenost zakonitim oblastem in služenje skupnemu blagru zahtevata od državljanom, da spolnjujejo svojo vlogo v življenju politične skupnosti.

2240

Podrejenost avtoriteti in soodgovornost za skupni blagor moralno zahtevata plačevanje davkov, izvrševanje volilne pravice, obrambo dežele:

Dajte vsem, kar jim gre, davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbino, strah, komur strah, čast, komur čast (Rim 13,7).

Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci... Poslušni so danim postavam in s svojim načinom življenja prekašajo postave... Na tako pomembno mesto jih je postavil Bog, da nikakor ne morejo z njega pobegniti (Pismo Diognetu, 5,5.10; 6,10).

Apostol nas spodbuja, naj molimo in se zahvaljujemo za kralje in vse oblastnike, "da bomo mogli živeti tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in poštenosti" (1 Tim 2,2)

2241

Premožnejši narodi so dolžni, kolikor le mogoče, sprejeti tujca, ki išče varnost in življenjska sredstva, katerih v svoji domači deželi ne more najti. Javne oblasti bodo pazile na spoštovanje naravnega prava, ki gosta postavlja pod zaščito tistih, ki ga sprejmejo.

Z ozirom na skupni blagor, za katerega so zadolžene, morejo politične oblasti izvrševanje pravice do priselitve podrediti raznim pravnim pogojem, predvsem glede dolžnosti migrantov do dežele, ki jih je sprejela. Priseljenec je dolžan s hvaležnostjo spoštovati materialno in duhovno dediščino dežele, ki ga je sprejela, pokoravati se njenim postavam in prispevati k njenim bremenom.

2242

Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija. Odklonitev pokorščine državnim oblastem, kadar njihove zahteve nasprotujejo zahtevam pravilne vesti, dobiva svojo opravičenost v razlikovanju med služenjem Bogu in služenjem politični skupnosti. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega" (Mt 22,21). "Boga je treba poslušati bolj kot ljudi" (Apd 5,29).

Kjer pa so državljani zatirani od javne oblasti, ki prestopa meje svoje pristojnosti, naj se odrečejo tega, kar dejansko zahteva od njih skupna blaginja; a pravico imajo, da pred zlorabo oblasti branijo svoje in svojih sodržavljanov pravice, da le ne prekoračijo mej, ki jih je začrtala naravna in evangelijska postava (CS 74, '5).

2243

Upiranje zatiranju s strani političnih oblasti se bo

zakonito zatekalo k orožju samo tedaj,če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: (1) v primeru nedvomnih, hudih in podaljševanih kršenj temeljnih pravic; (2) potem ko so bila izčrpana vsa druga sredstva; (3) brez izzivanja še hujših neredov; (4) če obstaja utemeljenbo upanje na uspeh; (5) če je nemogoče po pameti predvideti bojših rešitev.