Politične oblasti so dolžne spoštovati temeljne pravice človeške osebe. Uveljavljale bodo pravičnost človekoljubno v spoštovanju do pravice vsakogar, predvsem družin in radedinjenih. Na državljanstvo vezane politične pravice je mogoče in je treba podeljevati v skladu z zahtevami skupnega blagra. Javne oblasti jih ne smejo razveljaviti brez zakonitega in sorazmernega vzroka razloga. Namen izvrševanja političnih pravic je skupna blaginja naroda in človeške skupnosti.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › V. Oblasti v civilni družbi
Dolžnosti državljanov
Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje nadrejene gledajo kot na predstavnike Boga, ki jih je postavil kot služabnike svojih darov (prim. Rim 13,1-2). "Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi... kakor svobodni pa ne, kakor bi svobodo imeli za prikrivanje hudobije, ampak kakor božji služabniki" (1 Pt 2,13.16). Njihovo pošteno sodelovanje vključuje pravico, včasih dolžnost, izvajati pravično grajo glede tistega, kar se jim zdi škodljivo dostojanstvu oseb in blagru skupnosti.
Dolžnost državljanov je, da v duhu resnice, pravičnosti, solidarnosti in svobode skupaj z državnimi oblastmi prispevajo k blagru družbe. Ljubezen in služenje domovini izhajata iz dolžne hvaležnosti in iz reda ljubezni. Podrejenost zakonitim oblastem in služenje skupnemu blagru zahtevata od državljanom, da spolnjujejo svojo vlogo v življenju politične skupnosti.
Podrejenost avtoriteti in soodgovornost za skupni blagor moralno zahtevata plačevanje davkov, izvrševanje volilne pravice, obrambo dežele:
Dajte vsem, kar jim gre, davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbino, strah, komur strah, čast, komur čast (Rim 13,7).
Kristjani prebivajo vsak v svoji domovini, vendar kot nastanjeni tujci. Izvršujejo vse dolžnosti državljanov in prenašajo vsa svoja bremena kot tujci... Poslušni so danim postavam in s svojim načinom življenja prekašajo postave... Na tako pomembno mesto jih je postavil Bog, da nikakor ne morejo z njega pobegniti (Pismo Diognetu, 5,5.10; 6,10).
Apostol nas spodbuja, naj molimo in se zahvaljujemo za kralje in vse oblastnike, "da bomo mogli živeti tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in poštenosti" (1 Tim 2,2)
Premožnejši narodi so dolžni, kolikor le mogoče, sprejeti tujca, ki išče varnost in življenjska sredstva, katerih v svoji domači deželi ne more najti. Javne oblasti bodo pazile na spoštovanje naravnega prava, ki gosta postavlja pod zaščito tistih, ki ga sprejmejo.
Z ozirom na skupni blagor, za katerega so zadolžene, morejo politične oblasti izvrševanje pravice do priselitve podrediti raznim pravnim pogojem, predvsem glede dolžnosti migrantov do dežele, ki jih je sprejela. Priseljenec je dolžan s hvaležnostjo spoštovati materialno in duhovno dediščino dežele, ki ga je sprejela, pokoravati se njenim postavam in prispevati k njenim bremenom.