Domov/Katekizem/KKC 2215

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2215

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › III. Naloge družinskih članov

2213

Človeške skupnosti so sestavljene iz oseb. Dobro vodenje teh skupnosti se ne omejuje le na zagotavljanje pravic in spolnjevanje dolžnosti, kot tudi na zvestobo pogodbam. Pravični odnosi med delodajalci in delojemalci, vladajočimi in državljani predpostavljajo naravno dobrohotnost, skladno z dostojanstvom človeških oseb, ki skrbijo za pravičnost in bratstvo.

III. Naloge družinskih članov

Dolžnosti otrok

2214

Božje očetovsvo je vir človeškega očetovstva (prim. Ef 3,14);na tem temelji čast staršev. Spoštovanje otrok, mladoletnih ali odraslih, do očeta in matere (prim. Prg 1,8; Tob 4,3-4) dobiva hrano iz naravne ljubezni, porojene iz vezi, ki jih zedinja. Zahteva ga božja zapoved (prim. 2 Mz 20,12).

2215

Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška pieteta) obstaja iz hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravilio na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. "Z vsem srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi! Spominjaj se, da si po njih dobil življenje! In kako jim hočeš povrniti, kar so oni tebi storili?" (Sir 7,27-28).

2216

Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini. "Spolnjuj, moj sin, zapoved svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere!... Kadar odhajaš, naj te vodijo, kadar spiš, naj te čuvajo, kadar se zbudiš, naj se pogovarjajo s teboj." (Prg 6,20-22) "Moder sin ljubi opomin, zasmehovalec pa ne posluša ukora". (Prg 13,1).

2217

Dokler otrok živi na domu staršev, mora ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz skrbi staršev za njegov blagor ali za blagor družine. "Otroci ubogajte starše v vsem, zakaj to je všeč Gospodu" (Kol 3,20; prim. Ef 6,1). Otroci morajo ubogati tudi razumne odredbe svojih vzgojiteljev in vseh tistih, katerim so jih starši zaupali. Toda če je otrok v vesti prepričan, da je nravno zlo, če ta in ta ukaz uboga, naj ga ne izpolni.

Ko otroci odraščajo, bodo še naprej spoštovali svoje starše. Vnaprej bodo ustrezali njihovim željam, prosili za nasvet in sprejemali njihove upravičene opomine. Pokorščina otrok do svojih staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo, ne pa spoštovanje, ki so ga dolžni za vedno. To spoštovanje ima namreč svojo korenino v strahu božjem, enem izmed darov Svetega Duha.