Četrta božja zapoved osvetljuje druge odnose v družbi. V bratih in sestrah vidimo otroke svojih staršev; v bratrancih in sestričnah potomce naših prednikov; v sodržavljanih sinove naše domovine; v krščenih otroke naše matere Cerkve; v vsaki človeški osebi sina ali hčer tistega, ki hoče, da ga kličemo "Oče naš". Tako svoje odnose z bližnjim prepoznavamo kot odnose osebnostnega reda. Bližnji ni neki "individuum" iz človeške kolektivnosti; marve je "nekdo", ki po svojem znanem izvoru zasluži posamično pozornost in spoštovanje.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › III. Naloge družinskih članov
Človeške skupnosti so sestavljene iz oseb. Dobro vodenje teh skupnosti se ne omejuje le na zagotavljanje pravic in spolnjevanje dolžnosti, kot tudi na zvestobo pogodbam. Pravični odnosi med delodajalci in delojemalci, vladajočimi in državljani predpostavljajo naravno dobrohotnost, skladno z dostojanstvom človeških oseb, ki skrbijo za pravičnost in bratstvo.
III. Naloge družinskih članov
Dolžnosti otrok
Božje očetovsvo je vir človeškega očetovstva (prim. Ef 3,14);na tem temelji čast staršev. Spoštovanje otrok, mladoletnih ali odraslih, do očeta in matere (prim. Prg 1,8; Tob 4,3-4) dobiva hrano iz naravne ljubezni, porojene iz vezi, ki jih zedinja. Zahteva ga božja zapoved (prim. 2 Mz 20,12).
Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška pieteta) obstaja iz hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravilio na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. "Z vsem srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi! Spominjaj se, da si po njih dobil življenje! In kako jim hočeš povrniti, kar so oni tebi storili?" (Sir 7,27-28).
Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini. "Spolnjuj, moj sin, zapoved svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere!... Kadar odhajaš, naj te vodijo, kadar spiš, naj te čuvajo, kadar se zbudiš, naj se pogovarjajo s teboj." (Prg 6,20-22) "Moder sin ljubi opomin, zasmehovalec pa ne posluša ukora". (Prg 13,1).