Domov/Katekizem/KKC 2152

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2152

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 2. člen: Druga zapoved › II. Lažnivo imenovanje Božjega imena

II. Lažnivo imenovanje Božjega imena

2150

Druga zapoved obsoja krivo prisego. Prisgati ali zaklin

jati se se pravi Boga jemati za pričo tega, kar trdimo. To se pravi sklicevati se na božjo resnicoljubnost kot jamstvo za svojo lastno resnicoljubnost. Prisega se poveže z božjim imenom kot jamstvom. "Gospoda, svojega Boga, se boj in njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj!" (5 Mz 6,13).

2151

Odklanjanje krive prisege je dolžnost v razmerju do Boga. Kot Stvarnik in Gospod je Bog pravilo vse resnice. Človeška beseda je v skladju ali v nasprotju z Bogom, ki je resnica sama. Kadar je prisega resnicoljubna ali upravičena, osvetli razmerje človeške besede do božje resnice. Kriva prisega kliče Boga, naj pričuje za laž.

2152

Krivoprisežnik glede obljube je, kdor pod prisego napravi obljubo, kije pa nima izpolniti ali, ki je najprej pod prisego obljubil, a se tega ne drži. Kriva prisega je hudo pomanjkanje spoštovanja do Gospoda sleherne besede. S prisego se zavezati, da bomo storili kaj zlega, nasprotuje svetosti božjega imena.

2153

Jezus je drugo zapoved razložil v govoru na gori: "Dalje ste slišali, da je bilo rečeno prednikom: 'Ne prisegaj po krivem; spolni pa, kar si prisegel Gospodu!' Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte!... Vaš 'da' naj bo 'da', vaš 'ne' naj bo 'ne'; kar je več kot to, je od hudega" (Mt 5,33-34.37; prim. Jak 5,12). Jezus uči, da vsaka prisega vključuje sklicevanje na Boga in da moramo v vsaki besedi spoštovati navzočnost Boga in njegove resnice. Diskretnost zatekanju k Bogu pri govorjenju hodi vštric s spoštljivo pozornostjo do njegove navzočnosti, ki jo potrjujemo ali sramotimo, v vsaki od naših trditev.

2154

Za sv. Pavlom (prim. 2 Kor 1,23; Gal 1,20) je izročilo Cerkve razumelo Jezusovo besedo v tem smislu, da ne nasprotuje prisegi, če je storjena iz velikega in pravičnega vzroka (na primer pred sodiščem). "Prisegati, to je klicati Boga za pričo resnice, se sme le resnicoljubno, preudarno in ob upoštevanju pravičnosti" (ZCP kan.1199, '1).