Nebogovdanost
Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › III. Ne imej drugih bogov poleg mene!
Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.
Skušanje Boga je v tem, da v besedi ali v dejanju, postavljamo na preizkušnjo njegovo dobroto in njegovo vsemogočnost. Tako je satan hotel od Jezusa doseči, da bi se vrgel s templja in s tem dejanjem prisilil Boga, da bi posegel vmes (prim. Lk 4,9). Jezus mu postavi nasproti božjo besedo: "Ne skušajte Gospoda, svojega Boga" (5 Mz 6,16). Izziv, kI ga vsebuje takšno skušanje Boga, rani spoštovanje in zaupanje, ki ju dolgujemo svojemu Stvarniku iN Gospodu. Takšno skušanje vedno vključuje dvom glede njegove ljubezni, njegovo previdnost in mogočnosti (prim. 1 Kor 10,9; 2 Mz 17,2-7; Ps 95,9).
Bogoskrunstvo je onečaščanje ali sramotno ravnanje z zakramenti in drugimi bogoslužnimi dejanji, pa tudi z osebami, rečmi in Bogq posvečenimi kraji. Bogoskrunstvo je velik greh, posebno če ga zagrešimo zoper evharistiji, kajti v tem zakramentu nam Kristusovo telo postane bistveno navzoče (prim. ZCP kan. 1367; 1376).
Simonijo (prim. Apd 8,9-24) opredeljujemo kot kupovanje ali prodajanje duhovnih stvarnosti. Čarovniku Simonu, ki je hotel kupiti duhovno oblast, katero je videl, kako je delovala v apostolih, odgovarja Peter: "Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem!" (Apd 8,20). S tem se je ravnal po Jezusovi besedi: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte" (Mt 10,8; prim. že Iz 55,1). Nemogoče je, da bi si prilastili duhovne dobrine in se glede njih vedli kot kak lastnik ali gospodar, kajti svoj izvir imajo v Bogu. Le prejeti jih moremo od njega kot dar.
"Razen darov, ki jih določi pristojna oblast, ne sme služabnik za delitev zakramentov ničesar zahtevati; vedno je treba skrbeti, da ubogi zaradi revščine ne bodo ostali brez pomoči zakramentov (ZCP kan.848). Pristojna oblast določi te "darove" v moči načela, da mora krščansko ljudstvo prispevati k vzdrževanju služabnikov Cerkve. "Delavec je vreden svoje hrane" (Mt 10,10; prim. Lk 10,7; 1 Kor 9,5-18; 1 Tim 5,17-18).