Domov/Katekizem/KKC 2119

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2119

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › III. Ne imej drugih bogov poleg mene!

2117

Vsako izvajanje čarovanja (magije) in vražarstva, s katerimi si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi nam služile bi in tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim - tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje - je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu, pa naj se zatekajo k posredovanju zlih duhov ali ne. Tudi nošnja amuletov (vražnih obeskov) je prav tako graje vredna. Spiritizem (klicanje duhov) pogosto vključuje vedeževalska ali čarovniška ravnanja. Tako Cerkev vernike opozarja, naj se ga varujejo. Zatekanje k načinom zdravljenja, podedovanih iz roda v rod, ne daje pravice niti do klicanja zlih moči, niti do izrabljanja lahkovernosti drugih.

Nebogovdanost

2118

Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.

2119

Skušanje Boga je v tem, da v besedi ali v dejanju, postavljamo na preizkušnjo njegovo dobroto in njegovo vsemogočnost. Tako je satan hotel od Jezusa doseči, da bi se vrgel s templja in s tem dejanjem prisilil Boga, da bi posegel vmes (prim. Lk 4,9). Jezus mu postavi nasproti božjo besedo: "Ne skušajte Gospoda, svojega Boga" (5 Mz 6,16). Izziv, kI ga vsebuje takšno skušanje Boga, rani spoštovanje in zaupanje, ki ju dolgujemo svojemu Stvarniku iN Gospodu. Takšno skušanje vedno vključuje dvom glede njegove ljubezni, njegovo previdnost in mogočnosti (prim. 1 Kor 10,9; 2 Mz 17,2-7; Ps 95,9).

2120

Bogoskrunstvo je onečaščanje ali sramotno ravnanje z zakramenti in drugimi bogoslužnimi dejanji, pa tudi z osebami, rečmi in Bogq posvečenimi kraji. Bogoskrunstvo je velik greh, posebno če ga zagrešimo zoper evharistiji, kajti v tem zakramentu nam Kristusovo telo postane bistveno navzoče (prim. ZCP kan. 1367; 1376).

2121

Simonijo (prim. Apd 8,9-24) opredeljujemo kot kupovanje ali prodajanje duhovnih stvarnosti. Čarovniku Simonu, ki je hotel kupiti duhovno oblast, katero je videl, kako je delovala v apostolih, odgovarja Peter: "Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem!" (Apd 8,20). S tem se je ravnal po Jezusovi besedi: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte" (Mt 10,8; prim. že Iz 55,1). Nemogoče je, da bi si prilastili duhovne dobrine in se glede njih vedli kot kak lastnik ali gospodar, kajti svoj izvir imajo v Bogu. Le prejeti jih moremo od njega kot dar.