Domov/Katekizem/KKC 2117

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2117

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › III. Ne imej drugih bogov poleg mene!

Vedeževanje in čarovanje (magija)

2115

Bog more razodeti prihodnost svojim prerokom in drugim svetim ljudem. Toda pravilna krščanska naravnanost obstaja v tem, da se z zaupanjem prepušča rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti in opusti sleherno nezdravo razovednost glede tega. Iz nepredvidebanja more nastati pomanjkanje odgovornost.

2116

Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti,o katerih zgrešeno domnevajo, da "odgrinjajo" prihodnost (prim. 5 Mz 18,10; Jer 29,8). Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem - vse to skriva v sebi voljo po mOči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu.

2117

Vsako izvajanje čarovanja (magije) in vražarstva, s katerimi si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi nam služile bi in tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim - tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje - je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu, pa naj se zatekajo k posredovanju zlih duhov ali ne. Tudi nošnja amuletov (vražnih obeskov) je prav tako graje vredna. Spiritizem (klicanje duhov) pogosto vključuje vedeževalska ali čarovniška ravnanja. Tako Cerkev vernike opozarja, naj se ga varujejo. Zatekanje k načinom zdravljenja, podedovanih iz roda v rod, ne daje pravice niti do klicanja zlih moči, niti do izrabljanja lahkovernosti drugih.

Nebogovdanost

2118

Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.

2119

Skušanje Boga je v tem, da v besedi ali v dejanju, postavljamo na preizkušnjo njegovo dobroto in njegovo vsemogočnost. Tako je satan hotel od Jezusa doseči, da bi se vrgel s templja in s tem dejanjem prisilil Boga, da bi posegel vmes (prim. Lk 4,9). Jezus mu postavi nasproti božjo besedo: "Ne skušajte Gospoda, svojega Boga" (5 Mz 6,16). Izziv, kI ga vsebuje takšno skušanje Boga, rani spoštovanje in zaupanje, ki ju dolgujemo svojemu Stvarniku iN Gospodu. Takšno skušanje vedno vključuje dvom glede njegove ljubezni, njegovo previdnost in mogočnosti (prim. 1 Kor 10,9; 2 Mz 17,2-7; Ps 95,9).