"Desetere besede" na kratko povzemajo in razglašajo božjo postavo: "Te besede je Gospod govoril vsej vaši občini na gori iz ognja, oblaka in teme z močnim glasom in nič več, nato jih je napisal na dve kamniti tabli in jih izročil meni" (5 Mz 5,22). Zato se ti dve tabli imenujeta "pričevanje" (2 Mz 25,16). Vsebujeta namreč določila glede zaveze, sklenjene med Bogom in njegovim ljudstvom. Ti dve "tabli postave" (2 Mz 31,18; 32,15; 34,29) morata biti položeni v "skrinjo postave" (2 Mz 25,16; 40,1-2).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi
"Desetere besede" je izrekel Bog znotraj teofanije, se pravi, ko se je prikazal ("Od obličja do obličja je Gospod govoril z vami na gori iz ognja" 5 Mz 5,4). Te besede sodijo razodevanju, v katerem Bog razkriva samega sebe in svojo slavo. Z darom zapovedi podari Bog samega in svojo sveto voljo. Ko Bog daje, da ljudje spoznajo njegovo hotenje, razodeva sebe svojemu ljudstvu.
Podaritev zapovedi in postave je del zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojimi. Kot pravi 2. Mojzesova knjiga je bilo razodetje "desetih besed" podeljeno med predložitvijo zaveze (prim. 2 Mz 19) in sklenitvijo zaveze (prim. 2 Mz 24), - potem ko se je ljudstvo obvezalo, da bo "storilo" vse, kar je Gospod rekel in da bodo "ubogali" (2 Mz 24,7). Nikdar se izročitev deseterih zapovedi ne izvrši drugače kakor potem, ko je bilo dano opozorilo na zavezo. ("Gospod, naš Bog, je sklenil z nami zavezo na Horebu", 5 Mz 5,2).
Zapovedi dobijo svoj polni pomen šele znotraj zaveze. Po pričevanju Svetega pisma, dobi človekova nravna dejavnost ves svoj smisel v zavezi in z zavezo.. Prva od "deseterih besed" kliče v spomin prvotno božjo ljubezen do svojega ljudstva:
Kakor je, kot kazen za greh obstajal prehod iz raja svobode v suženjstvo tega sveta, iz istega razloga se prvi stavek deseterih besed, prva beseda božjih zapovedi, nanaša na svobodo: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti" (2 Mz 20,2; 5 Mz 5,6)(Origen, hom. in Ex. 8,1).
Zapovedi v svojskem pomenu nastopijo šele na drugem mestu; zapovedi izrekajo to, kar je vključeno v tisti pripadnosti Bogu, ki jo vzpostavlja zaveza. Nravno življenje je odgovor na ljubečo Gospodovo pobudo. Nravna eksistenca je hvaležnost, Bogu izkazovano češčenje in zahvalno bogočastje. Je sodelovanje pri načrtu, ki ga Bog hoče uresničiti v zgodovini.