Cerkvene službe je treba izvrševati v duhu bratovskega služenja in predanosti Cerkvi v Gospodovem imenu (prim. Rim 12,8.11). Hkrati pa se mora vest vsakogar v svoji nravni sodbi glede svojih osebnih dejanj izogibati temu, da bi se zaprl v individualno presojo. Po svojih najboljših močeh se mora vest odpreti upoštevanju blagra vseh, tako kakor so izražena v moralni postavi, naravni in razodeti in torej v postavi Cerkve ter v avtoritativnem učenju cerkvenega učiteljstva glede moralnih vprašanj. Nikakor ni prav, da bi osebno vest in razum postavlali v nasprotje do moralne postave ali do cerkvenega učiteljstva.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 3. člen: Cerkev, mati in vzgojiteljica › II. Cerkvene zapovedi
Tako se more med kristjani razviti resničen duh sinovstva v odnosu do Cerkve. Ta duh je normalno razvitje krstne milosti, ki nas je rodila v naročju Cerkve in nas naredila za ude Kristusovega telesa. V svoji materinski skrbnosti nam Cerkev naklanja božje usmiljenje, ki zmaguje nad vsemi našimi grehi ter deluje še posebej v zakramentu sprave. Kakot potrpežljiva mati nam Cerkev tudi v svojem bogoslužju dan za dnem v izobilju podarja hrano Gospodove besede in evharistije.
II. Cerkvene zapovedi
Cerkvene zapovedi dobivajo svoje mesto na tej črti nravnega življenja, ki je povezano z bogoslužnim življenjem in dobiva iz njega hrano. Obveznost teh pozitivnih zakonov, ki so jih izdale pastoralne oblasti, ima za svoj cilj to, da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem naporu, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega:
Prva zapoved ("Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši") zahteva od vernikov, da se udeležijo obhajanja evharistije, kjer se zbira krščanska skupnost na dan, ko se spominjamo Gospodovega vstajenja (prim. ZCP kan. 1246-1248; CCEO kan. 881,1.2.4).
Druga zapoved ("Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu") zagotavlja pripravo na obhajanje s prejemom zakramenta sprave, ki nadaljuje delo krstnega spreobrnjenja in odpuščanja (prim. ZCP kan. 989; CCEO kan. 719).
Tretja zapoved ("Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času") zagotavlja minimum glede prejemanja Gospodovega telesa in krvi, povezanih z velikonočnimi prazniki, izvirom in središčem krščanske liturgije (prim. ZCP kan. 920; CCEO kan. 708; 881,3).
Četrta zapoved ("Posvečuj zapovedane praznike") dopolnjuje praznovanje nedelje z udeležbo pri glavnih bogoslužnih praznikih, ki častijo skrivnosti Gospoda, Device Marije in svetnikov (prim. ZCP kan. 1246; CCEO kan. 881,1.4; 880,3).
Peta zapoved ("Posti se zapovedane postne dni") zagotavlja čase askeze in pokore, ki nas pripravljajo na bogoslužne praznike; Ti časi nam pomagajo, doseči obvladanje svojih nagonov in svobodo srca (prim. ZCP kan. 1249-1251; CCEO kan. 882).
Verniki so tudi dolžni, da vsak po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe Cerkve (prim. ZCP kan. 222).
Člen 2043 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.