Domov/Katekizem/KKC 2039

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2039

Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 3. člen: Cerkev, mati in vzgojiteljica › I. Nravno življenje in Cerkveno učiteljstvo

2037

Cerkev tisto bočjo postavo, ki ji je zaupana, uči vernike kot pot življenja in resnice. Verniki imajo torej pravico (prim. ZCP kan. 213), da so poučeni o zveličavnih božjih zapovedih, ki očiščujejo sodbo in s pomočjo milosti ozdravljajo ranjeni človeški razum. Njihova dolžnost pa je, da spolnjujejo uredbe in odločbe, ki jih izdaja zakonita cerkvena avtoriteta. Tudi če so te določbe disciplinske, zahtevajo ubogljivost v ljubezni.

2038

Pri svojem delu učenja in apliciranja krščanske nravnosti potrebuje Cerkev predanosti pastirjev, znanosti teologov, prispevanja vseh kristjanov in ljudi dobre volje. Vera in prakticiranje evangelija pridobita vsakomur izkustvo življenja "v Kristusu", izkustvo, ki človeka razsvetljuje in usposablja, da božje in človeške stvarnosti preoja v skladu z božjim Duhom (prim. 1 Kor 2,10-15). Tako more Sveti Duh uporabiti najbolj preproste, da razsvetli učenjake in najvišje dostojanstvenike.

2039

Cerkvene službe je treba izvrševati v duhu bratovskega služenja in predanosti Cerkvi v Gospodovem imenu (prim. Rim 12,8.11). Hkrati pa se mora vest vsakogar v svoji nravni sodbi glede svojih osebnih dejanj izogibati temu, da bi se zaprl v individualno presojo. Po svojih najboljših močeh se mora vest odpreti upoštevanju blagra vseh, tako kakor so izražena v moralni postavi, naravni in razodeti in torej v postavi Cerkve ter v avtoritativnem učenju cerkvenega učiteljstva glede moralnih vprašanj. Nikakor ni prav, da bi osebno vest in razum postavlali v nasprotje do moralne postave ali do cerkvenega učiteljstva.

2040

Tako se more med kristjani razviti resničen duh sinovstva v odnosu do Cerkve. Ta duh je normalno razvitje krstne milosti, ki nas je rodila v naročju Cerkve in nas naredila za ude Kristusovega telesa. V svoji materinski skrbnosti nam Cerkev naklanja božje usmiljenje, ki zmaguje nad vsemi našimi grehi ter deluje še posebej v zakramentu sprave. Kakot potrpežljiva mati nam Cerkev tudi v svojem bogoslužju dan za dnem v izobilju podarja hrano Gospodove besede in evharistije.

II. Cerkvene zapovedi

2041

Cerkvene zapovedi dobivajo svoje mesto na tej črti nravnega življenja, ki je povezano z bogoslužnim življenjem in dobiva iz njega hrano. Obveznost teh pozitivnih zakonov, ki so jih izdale pastoralne oblasti, ima za svoj cilj to, da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem naporu, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega: