Najvišja stopnja deležnosti Kristusove avtoritete je zagotovljena z karizmo nezmotnosti. Ta se razteza tako daleč kakor zaklad božjega razodetja (prim C 25); razteza se tudi na vse prvine nauka z moralo, ki bi brez zveličavnih resnic vere ni mogoče ohranjati, razlagati ali izpolnjevati (Knv, izjava "Mysterium Ecclesiae" 3).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 3. člen: Cerkev, mati in vzgojiteljica › I. Nravno življenje in Cerkveno učiteljstvo
Avtoriteta cerkvenega učiteljstva se razteza tudi na specifične zapovedi naravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje, katerega zahteva Stvarnik, potrebno za zveličanje. Ko cerkveno učiteljstvo opozarja na predpise naravne postave, izvršuje s tem enega od bistvenih delov svoje preroške naloge: oznanjati ljudem, kaj v resnici so in jim klicati v spomin, kaj morajo biti pred Bogom (pril. VS 1$).
Cerkev tisto bočjo postavo, ki ji je zaupana, uči vernike kot pot življenja in resnice. Verniki imajo torej pravico (prim. ZCP kan. 213), da so poučeni o zveličavnih božjih zapovedih, ki očiščujejo sodbo in s pomočjo milosti ozdravljajo ranjeni človeški razum. Njihova dolžnost pa je, da spolnjujejo uredbe in odločbe, ki jih izdaja zakonita cerkvena avtoriteta. Tudi če so te določbe disciplinske, zahtevajo ubogljivost v ljubezni.
Pri svojem delu učenja in apliciranja krščanske nravnosti potrebuje Cerkev predanosti pastirjev, znanosti teologov, prispevanja vseh kristjanov in ljudi dobre volje. Vera in prakticiranje evangelija pridobita vsakomur izkustvo življenja "v Kristusu", izkustvo, ki človeka razsvetljuje in usposablja, da božje in človeške stvarnosti preoja v skladu z božjim Duhom (prim. 1 Kor 2,10-15). Tako more Sveti Duh uporabiti najbolj preproste, da razsvetli učenjake in najvišje dostojanstvenike.
Cerkvene službe je treba izvrševati v duhu bratovskega služenja in predanosti Cerkvi v Gospodovem imenu (prim. Rim 12,8.11). Hkrati pa se mora vest vsakogar v svoji nravni sodbi glede svojih osebnih dejanj izogibati temu, da bi se zaprl v individualno presojo. Po svojih najboljših močeh se mora vest odpreti upoštevanju blagra vseh, tako kakor so izražena v moralni postavi, naravni in razodeti in torej v postavi Cerkve ter v avtoritativnem učenju cerkvenega učiteljstva glede moralnih vprašanj. Nikakor ni prav, da bi osebno vest in razum postavlali v nasprotje do moralne postave ali do cerkvenega učiteljstva.