Domov/Katekizem/KKC 2035

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2035

Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 3. člen: Cerkev, mati in vzgojiteljica › I. Nravno življenje in Cerkveno učiteljstvo

2033

<učiteljsko službo v stvareh nravnosti pastirji Cerkve redno izvržujejo v katehezi in v pridiganju, ob pomoči del teologov in duhovnih pisateljev. Tako se je pod varstvom in čuječnostjo pastirjev iz roda v rod prenašal "zaklad" krščanske nravnosti, sestavljen iz značilne celote pravil, zapovedi in kreposti, ki izhajajo iz vere v Kristusa in ki jih oživlja ljubezen. Ta kateheza je po izročilu prevzela za osnovo poleg veroizpovedi in očenaša deset božjih zapovedi, ki izražajo za vse ljudi veljavna načela nravnega življenja.

2034

Papež in škofje kot "verodostojni učitelji, to se pravi nosilci Kristusove avtoritete, sebi zaupanemu ljudstvu oznanjajo vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnafapi nravno življenje" (C 25). Redno učiteljstvo in vesoljno učiteljstvo (magisterium) papeža in škofov v občestv z njim uči vernike resnico, ki jo je treba verovati, ljubezen, ki jo je treba izvrševati, zveličanje, na katero je treba upati.

2035

Najvišja stopnja deležnosti Kristusove avtoritete je zagotovljena z karizmo nezmotnosti. Ta se razteza tako daleč kakor zaklad božjega razodetja (prim C 25); razteza se tudi na vse prvine nauka z moralo, ki bi brez zveličavnih resnic vere ni mogoče ohranjati, razlagati ali izpolnjevati (Knv, izjava "Mysterium Ecclesiae" 3).

2036

Avtoriteta cerkvenega učiteljstva se razteza tudi na specifične zapovedi naravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje, katerega zahteva Stvarnik, potrebno za zveličanje. Ko cerkveno učiteljstvo opozarja na predpise naravne postave, izvršuje s tem enega od bistvenih delov svoje preroške naloge: oznanjati ljudem, kaj v resnici so in jim klicati v spomin, kaj morajo biti pred Bogom (pril. VS 1$).

2037

Cerkev tisto bočjo postavo, ki ji je zaupana, uči vernike kot pot življenja in resnice. Verniki imajo torej pravico (prim. ZCP kan. 213), da so poučeni o zveličavnih božjih zapovedih, ki očiščujejo sodbo in s pomočjo milosti ozdravljajo ranjeni človeški razum. Njihova dolžnost pa je, da spolnjujejo uredbe in odločbe, ki jih izdaja zakonita cerkvena avtoriteta. Tudi če so te določbe disciplinske, zahtevajo ubogljivost v ljubezni.