Nravno življenje je duhovno bogoslužje (prim. Rim 12,1). "Svoja telesa darujemo v živo, sveto in Bogu všečno daritev", znotraj Kristusovega telesa, ki ga sestavljamo in v občestvu z darovanjem njegove evharistije. V bogoslužju in obhajanju zakramentov se molitev in poučevanje združujeta s Kristusovo milostjo, da tako razsvetljujeta in nahranjata crščansko Dejavnost. Kot celota krščanskega življenja tako tudi nravno življenje najde svoj studenec in vrhunec v dvharistični daritvi.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 3. člen: Cerkev, mati in vzgojiteljica › I. Nravno življenje in Cerkveno učiteljstvo
I. Nravno življenje in Cerkveno učiteljstvo
Cerkev, "steber in temelj resnice" (1 Tim 3,15), je od apostolov prejela "slovesno Kristusovo zapoved, naj oznanja zveličavno resnico" (C 17). "Cerkev je pristojna, da vedno in povsod oznanja nravna načela tudi glede družbenega reda in da izreče sodbo o kakršnihkoli človeških stvareh, kolikor to zahtevajo temeljne pravice človeške osebe in zveličanje ljudi (ZCP kan. 74' par. 2).
<učiteljsko službo v stvareh nravnosti pastirji Cerkve redno izvržujejo v katehezi in v pridiganju, ob pomoči del teologov in duhovnih pisateljev. Tako se je pod varstvom in čuječnostjo pastirjev iz roda v rod prenašal "zaklad" krščanske nravnosti, sestavljen iz značilne celote pravil, zapovedi in kreposti, ki izhajajo iz vere v Kristusa in ki jih oživlja ljubezen. Ta kateheza je po izročilu prevzela za osnovo poleg veroizpovedi in očenaša deset božjih zapovedi, ki izražajo za vse ljudi veljavna načela nravnega življenja.
Papež in škofje kot "verodostojni učitelji, to se pravi nosilci Kristusove avtoritete, sebi zaupanemu ljudstvu oznanjajo vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnafapi nravno življenje" (C 25). Redno učiteljstvo in vesoljno učiteljstvo (magisterium) papeža in škofov v občestv z njim uči vernike resnico, ki jo je treba verovati, ljubezen, ki jo je treba izvrševati, zveličanje, na katero je treba upati.
Najvišja stopnja deležnosti Kristusove avtoritete je zagotovljena z karizmo nezmotnosti. Ta se razteza tako daleč kakor zaklad božjega razodetja (prim C 25); razteza se tudi na vse prvine nauka z moralo, ki bi brez zveličavnih resnic vere ni mogoče ohranjati, razlagati ali izpolnjevati (Knv, izjava "Mysterium Ecclesiae" 3).