Domov/Katekizem/KKC 1912

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1912

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › II. Skupni blagor

1910

Če ima vsaka človeška skupnost v posesti skupno dobro oziroma skupni blagor, ki omogoča, da se prepozna kot takyno, pa v politični skupnosti najdemo najcelovitejše uresničenje skupnega dobrega oziroma skupnega blagra. Državi pripada, da brani in pospešuje skupni blagor civilne družbe, državljanov in vmesnih teles.

1911

Človeške odvisnosti postajajo intenzivnejše. Polagoma se razprostranjajo na celotno zekljo. EnOta človeške družine, ki zbira bitja z enakim naravnim dostojanstvom, vključuje vesoljni skupni blagorn Le-ta zahteva organizacijo skupnosti narodov, ki bo sposobna "prilagnditi se različniM potrebam ljudi, tako na družbenem področju - sem sodi prehrana, zdravstvo, vzgoja, delo - kakor glede nekaterih posebnih okoliščin, ki morejo nastopiti tu ali tam, kakor so: (...) pomoč beguncem, ki so razpršeni po vsem svetu, ali tudi pomagati izseljencem in njihovim družinam" (CS 84, 2).

1912

Skupni blagor je vedno usmerjen k napredovanju oseb: "Urejanje reči je treba podrejati redu oseb in ne narobe" (CS 26, 3). Ta red ima za temelj resnico, gradi se v pravičnosti in oživlja ga ljubezen.

III. Odgovornost in soudeležba

1913

Soudeležba je prostovoljna in velikodušna človekova zavzetost pri družbenih spremembah. Potrebno je, da so vsi soudeleženi pri pospeševanju skupnega blagra, vsakdo v skladu z mestom, ki ga zavzema, in vlogo, ki jo ima. Ta dolžnost je neločljivo povezana z dostojanstvom človeške osebe.

1914

Soudeležba se najprej uresničuje v prevzemanju področij, za katera kdo sprejme osebno odgovornost: s skrbjo za vzgojo svoje družine, z vestnim opravljanjem svojega dela prispeva človek k blagru drugega in družbe (prim. CA 43).