Če ima vsaka človeška skupnost v posesti skupno dobro oziroma skupni blagor, ki omogoča, da se prepozna kot takyno, pa v politični skupnosti najdemo najcelovitejše uresničenje skupnega dobrega oziroma skupnega blagra. Državi pripada, da brani in pospešuje skupni blagor civilne družbe, državljanov in vmesnih teles.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › II. Skupni blagor
Človeške odvisnosti postajajo intenzivnejše. Polagoma se razprostranjajo na celotno zekljo. EnOta človeške družine, ki zbira bitja z enakim naravnim dostojanstvom, vključuje vesoljni skupni blagorn Le-ta zahteva organizacijo skupnosti narodov, ki bo sposobna "prilagnditi se različniM potrebam ljudi, tako na družbenem področju - sem sodi prehrana, zdravstvo, vzgoja, delo - kakor glede nekaterih posebnih okoliščin, ki morejo nastopiti tu ali tam, kakor so: (...) pomoč beguncem, ki so razpršeni po vsem svetu, ali tudi pomagati izseljencem in njihovim družinam" (CS 84, 2).
Skupni blagor je vedno usmerjen k napredovanju oseb: "Urejanje reči je treba podrejati redu oseb in ne narobe" (CS 26, 3). Ta red ima za temelj resnico, gradi se v pravičnosti in oživlja ga ljubezen.
III. Odgovornost in soudeležba
Soudeležba je prostovoljna in velikodušna človekova zavzetost pri družbenih spremembah. Potrebno je, da so vsi soudeleženi pri pospeševanju skupnega blagra, vsakdo v skladu z mestom, ki ga zavzema, in vlogo, ki jo ima. Ta dolžnost je neločljivo povezana z dostojanstvom človeške osebe.
Soudeležba se najprej uresničuje v prevzemanju področij, za katera kdo sprejme osebno odgovornost: s skrbjo za vzgojo svoje družine, z vestnim opravljanjem svojega dela prispeva človek k blagru drugega in družbe (prim. CA 43).