Prevračanje pravega reda med sredstvi in cilji (prim. CA 41), ki privede do tega, da človek daje veljavo poslednjega cilja temu, kar je samo sredstvo za dosego cilja, ali da na osebe gleda kot zgolj na sredstva za doseženje cilja, takšno prevračanje poraja krivične strukture, ki "otežujejo in praktično onemogočajo krščansko življenje, skladno z zapovedmi božjega Zakonodajalca" (Pij XII., serm. 1. jun. 1941).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › II. Spreobrnjenje in družba
Sklicevati se je torej treba na človekove duhovne in nravne zmožnosti in na trajno zahtevo po njegovem notranjem spreobrnjenju, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki mu bodo stvarno služile. Prioriteta, ki jo priznavamo spreobrnjenju srca, nikakor ne izključuje, ampak, nasprotno, nalaga obveznost, da institucije in življenjske razmere, kadar so take, da izzivajo h grehu, tako ustrezno ozdravimo, da se bodo usklajale z normami pravičnosti in da bodo bolj pospeševale to, kar je dobrega, namesto da bi temu ovira (prim. C 36).
Brez pomoči milosti bi človek ne mogel "prepoznati ozke steze med bojazljivostjo, ki se zlu izmakne, in nasiljem, ki si domišlja, da se zoper zlo bojuje, v resnici pa ga povečuje" (CA 25). Ta ozka steza je pot ljubezni, namreč ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je najvišja socialna zapoved. Ljubezen spoštuje drugega in njegove pravice. Ljubezen zahteva udejanjanje pravičnosti in samo ljubezen nas za to usposablja. Ljubezen navdihuje življenje darovanja samega sebe: "Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil" (Lk 17,33).
Na kratko
Obstaja neka podobnost med zedinjenjem božjih oseb in bratstvom, ki so ga ljudje dolžni vzpostaviti med seboj.
Da bi se človek razvijal v skladu s svojo naravo, potrebuje družbenega življenja. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, ustrezajo bolj neposredno človekovi naravi.